LINGUA IGNOTA: CALIGULA

Recenzija izdelka
30. 7. 2019 - 19.00

Profound Lore, 2019

 

Duhovna Amazonka oziroma Helene von Druskowitz, avstrijska filozofinja, pisateljica in glasbena kritičarka, je verjela, da je feminizem najsvetejši ideal moderne dobe. A svoje utopije von Druskowitz ni prevajala v boljši jutri, temveč v njegov dostojanstven konec.

»Tedaj se bodo ženske zavedle svojega vzvišenega poslanstva in se prepoznale kot višja bitja, kot svečenice svojega spola, kot naravne plemkinje. Ko bodo zaznale življenjske zakone višjega reda, se bodo zavedle tudi svoje filozofske determiniranosti, ki jim nalaga, da povedejo človeštvo v smrt tako, da pripravijo konec vseh koncev. To bo postalo ideal in na mesto ideala brez cilja bo stopil konec!«

A naša predraga Helene je žal umrla že davnega leta 1918 in željenega scenarija ni doživela, čeravno je tudi res, da današnje stanje kljub nekaj družbenim iniciativam še ni zadovoljivo.

Kristin Hayter oziroma Lingua Ignota, ki je ime prevzela po Hildegardi iz Bingna, nemški opatinji in mistikinji, katere videnja je priznal sam takratni papež Evgen III, ima potencial postati ena pomembnejših aktualnih glasnic kritičnega diskurza o nasilju nad ženskami in o diskriminaciji žensk nasploh, vsaj znotraj miljejev popularne glasbe oziroma popularne kulture. Kristin je te dni izdala nov album Caligula. Naslov ni naključen, Caligula tukaj pravilno stoji kot referenca na okrutnega osvajalca, nasilnega blazneža, ne zgolj v smislu razmerij med spoloma, temveč tudi glede na razredna razmerja, glede na razmerja moči.

O Kristin smo na Radiu Študent pisali že ob ponovni izdaji njenega prvega albuma All Bitches Die, takrat smo že povedali, da moramo projekt Lingua Ignota v osnovi razumeti kot tisti prepotrebni ženski glas, ki se svojemu agresorju postavi po robu. Projekt torej, ki se sooči z žalostnimi realnostmi struktur oblasti, deljenimi glede na spol. S svojim močnim vokalom ter presneto dobro premišljeno naracijo Lingua Ignota takšno situacijo popolnoma razoroži.

Burn everything, trust no one, kill yourself
 / 9. 2. 2019

Caligula je opera, je en velik kolaž kompozicij, ki od začetka do konca konsistentno močno žarijo, v njih se od bolečine in ljubezni kar iskri. Pa ne zaradi kake neuspele romantične zveze, temveč preprosto zaradi vsesplošnega nezadovoljivega položaja ženske v družbi, položaja, ki je pogosto spregledan. Ljudje imamo vse manj zgodovinskega vpogleda, že sto let se nam zdi veliko časa, čeprav jih niti toliko ni minilo, odkar smo ženske pridobile volilno pravico. Tako je resnično težko zaobjeti vseobsegajoče podrejanje žensk in nanj vezano trpljenje, težko je namreč vzpostaviti primerno refleksijo reči, ki še vedno trajajo; da bi lahko neobremenjeno ocenili emancipacijo žensk, bi nanjo morali gledati z distance, kar pa je trenutno seveda nemogoče. In kot je v Moški dominaciji zapisal Pierre Bourdieu, obstaja tudi problem, da »glede na to, da smo kot moški ali ženske vključeni v objekt, ki se ga trudimo razumeti, smo v obliki nezavednih shem zaznavanja in vrednotenja ponotranjili historične strukture moškega reda. Ko skušamo razumeti moško dominacijo, torej tvegamo, da bi se zatekli v načine mišljenja, ki so sami proizvod dominacije.«

Ženska intuicija na primer ne pomeni nič drugega kot stoletja podrejanja. Osebe brez lastnega glasu, ki zgolj prejemajo ukaze, namreč precej bolje prepoznajo ostale, neverbalne znake komunikacije, le ti jim namreč omogočajo zadolžitev opraviti pravilno oziroma bolje v izogib morebitnim neljubim sankcijam. 

Album Caligula stoji v obliki enajstih skladb v skupni dolžini trajanja 66,6 minut, čeprav je Lingua Ignota posnela za 90 minut novega materiala. Po albumu All Bitches Die, ki ga je Kristin posnela sama, se je zdaj končno dokopala do nekaj več sredstev, s katerimi je Caligulo lahko posnela v polno opremljenem studiu ob producentu Sethu Manchestru, ki med drugim sodeluje tudi z zasedbama The Body in Daughters, člani katerih so dobri prijatelji Kristin. In ko že omenjamo njene prijatelje, moramo navesti tudi, da Caligule brez teh ne bi bilo; ob pripravi plošče je namreč sodelovala cela posadka ljudi - Dylan Walker iz zasedbe Full Of Hell, Michael Berdan iz Uniform, Sam McKinlay iz THE RITA, Lee Buford iz The Body, Ted Byrnes iz Cackle Car ter vokalistka Noraa Kaplan iz visibilities. Ni sicer tako, da albuma v fizičnem smislu ne bi bilo brez teh prijateljev sodelavcev. Ne bi ga bilo v metaforičnem smislu, nobena skrivnost namreč ni, koliko jim vsem ta prijateljstva pomenijo. V splošnem nihče od nas ne bi preživel dneva na tem svetu brez prijateljev, na koncu je to edino, kar nam ostane. Prava ljubezen.

Caligula je najprej izpoved ženskega subjekta po specifični travmatični izkušnji in šele nato postane tudi glas vseh ostalih, ki so bili kakorkoli prikrajšani zavoljo razmerij moči. Kot smo zdaj s strani Kristin že vajeni, tudi tokrat album kar prekipeva z zanimivimi referencami. Premaknimo se na tem mestu od naslova albuma k naslovom skladb. If The Poison Won’t Take You My Dogs Will se očitno referira na death tape Jima Jonesa, znanega po masakru v Jonestownu, skladba Butcher Of The World se začne z delom kompozicije Funeral Music For Queen Mary Henryja Purcella, kompozicije, ki je v predelani obliki postala tudi glasba za kultni film A Clockwork Orange Stanleya Kubricka. Dalje je tu Day Of Tears And Mourning, katere inspiracija je pesem O Death Rock Me Asleep, ki jo je Ann Boleyn bojda napisala, tik preden je bila usmrčena. Tudi dejanski Kaligula je prispeval svoje z Let them hate me, so long as they fear me ter Kill them all v skladbi Spite Alone Holds Me Aloft, začutimo pa lahko tudi avtoričino inspiriranost z delom baročne slikarke Artemisie Gentileschi, znane predvsem po upodabljanju znanih mitov, povezanih z nasiljem nad ženskami, Artemisia pa je bila žal znana tudi kot žrtev posilstva.

»Who will love you if I don’t, who will fuck you if I won’t,« »all men are brothers and brothers only love each other,« »all I want is boundless love, all I know is violence« so le nekateri delci srca parajočih besedil, na katerih ta album gradi, so prepotreben glas, ki je za ženske v tem trenutku, ko se zopet nagibamo k desno orientirani politiki in ko se tudi kao progresivci izgubljamo v morju kaotičnih uničujočih medsebojnih odnosov, kot bi sredi puščave odkrile vodni izvir.

Caligula pa ni vsebinsko močan le v smislu besedil, Kristin z novim albumom seveda nadgradi tudi instrumentalni zvočni odtis. S producentom Sethom sta namreč trdno garala zato, da skladbe na albumu danes zvenijo avtentično ter na mestih, ki izpostavljajo stisko, tudi - kot pravita - grdo. Kristin se je, da bi poudarila določena občutja, poslužila tudi tehnike grlenega petja, kar je očitno predvsem v skladbah Fragrant Is My Many Flower’d Crown ter Sorrow! Sorrow! Sorrow!

To, dragi naši, je album leta. Album Caligula, ki ga lahko poslušamo kot cikel stiske, izkoriščanja, nikoli pojenjajočega nasilja, ki je življenje. Album, ki iz prve roke iskreno spregovori o nasilju in stiski, a hkrati ostane v vlogi najmočnejšega dokaza ljubezni. Caligula je lahko surov in obupan, a predvsem gre za zgodbo o ljubezni, o prvinski strasti do življenja. Največ zatiranja namreč občuti ravno tisti, ki se vztrajno trudi razklati spone lastnih verig. Tisti, ki ničesar več ne občuti, se je že davno predal ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A to gre 2019 čez na rš, recenzija plate, ki je polna srednješolskega feminizma, predvsem pa izpovedne patetike. Pisati, da na svetu rabimo prijatelje in o nekih razmerjih, pa o ljubezni. Pa najbolj neumne možne sociološke fore ala ženska intuicija je produkt moškocentrične strukture, a cela recenzija je izbruh nekakšne avtoričina intuicija brez repa in glave, da ne omenjam, da o sami zvočnosti albuma ni skoraj nič povedanega. Zgolj občutki in površinske analize. FTW

Mateja, jaz sem zdavnaj nehal brat njene doživljajske spise. Pa ženska je zadnje mesce vsak dan v etru. Poslušam to glasbo. Tezko pa poslušam vprašanja v intervjujih, ki sodijo v Smrkljo.

Dobra je.

Obe sta dobri!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness