LOMA: DON'T SHY AWAY

Sub Pop, 2020

Z ameriško tričlansko zasedbo Loma smo se na valovih domačega medija srečali že v letu 2018, ko smo se v osrednji recenzentski oddaji dotaknili njihovega istoimenskega prvenca. Tedaj je veljalo neko splošno prepričanje, da je bilo sodelovanje med Emily Cross, Danom Duszynskim in Jonathanom Meiburgom enkraten glasbeni projekt. Spomnimo, da sta Cross in Duszynski pod glasbenim psevdonimom Cross Record nastopila kot predskupina na zadnji albumski koncertni turneji Meiburgove matične zasedbe Shearwater. V tem času so skupaj vzpostavili vizijo o sodelovanju – in album, ki je izšel poleti v letu 2018, so številni kritiški profili zelo dobro sprejeli. Dobrodošlo eterično in spogledljivo postrockovsko ploščo je nekaj mesecev po njenem izidu v intervjuju na BBC-jevem radiu z velikim navdušenjem pohvalil tudi britanski producent in vsestranski zvočni umetnik Brian Eno. Ni skrivnost, da je bil to eden od osrednjih razlogov, da se je trio v začetku lanskega leta znova srečal na domu Duszynskega, kjer so pričeli snovati ploščo, ki ji bomo prisluhnili v nocojšnji oddaji.

Zven zasedbe Loma opredeljujejo večinstrumentalne, hipnotične kompozicije, ki jih opremljajo zvočni posnetki iz neposrednega geografskega prostora. Podobno kot na albumskem prvencu, na katerem smo lahko v posameznih skladbah slišali lajež, žuželke ali žuborenje bližnjega potoka, se tudi na plošči Don't Shy Away znajdemo v slični ruralni teksaški pokrajini. Ščebet žuželk ostaja stalnica, vtis zahodnjaške pustinje pa oznanjajo še prasketanje pregorelega ognjišča in hreščanje razmajanih vratc. Cross s svojim značilnim pridušenim in nežnim vokalom poustvarja čustveno zadržanost in ponotranjeno spokojnost, Meiburg pa je zadolžen za razpoloženjsko prilagodljive in barvite instrumentalne kulise. Dan Duszynski pa tokrat prvenstveno nastopa v vlogi tonskega mojstra in šele sekundarno poprijema za bobnarsko palico. Gostujoča glasbenica Jenn Wasner, ki jo sicer poznamo iz zasedbe Wye Oak, je z vključitvijo roga v pestri instrumentalni nabor poustvarila nepredvidljivo in surovo zvočno krajino, s čimer je nivo razburljivega vzdušja na plošči eksponentno poskočil. Po drugi strani se na albumu Don't Shy Away srečamo z udobnimi vtisi domačnosti, ki jo uprizarjajo bluesovsko obarvani kitarski odseki, ob katerih se ne moremo izmuzniti asociacijam na album Animal Joy zasedbe Shearwater.

Kljub širokemu repertoarju zvočnih rekvizitov, med katerimi poleg raznolikih kitar, električnega basa in bobnov zasledimo še flavto, električno harfo, saksofon, trombon, violino in druge, se zvočna struktura albuma bolj nagiba k minimalizmu kot psihedelični prenasičenosti. Slednjemu prepričljivo sledi tudi Cross, ki s krhkim in šepetavim glasom poustvarja značilno vzdušje izoliranosti in bridkega optimizma.

Z zvensko otopelostjo sovpada tudi lirična naravnanost plošče, ki jo zasedba razgalja skozi neobremenjene monologe in spreten metaforični jezik. Vsebinsko se je zasedba spogledovala z obvladovanjem globoke zakoreninjene osebnostne negotovosti. V uvodni I Fix My Gaze se zasedba obregne ob prepoznavanje lepote v človeški minljivosti. Skladba Half Silences je na albumu eden redkih prebojev iz medle sanjavosti, saj zasedba naveže stik s poslušalcem z bolj predstavljivo naracijo o soočenju z neraziskanimi čustvi. V njej naletimo tudi na vedre vokalne harmonije Emily Cross in Jonathana Meiburga. V energični Elliptical Days se znova potopimo v bolj abstrakten svet, ki ga orisujejo mantričnimi spevi in trepetajoči odmevi trobil, dodatno pa jo krasijo še odzveni kota in violine. Na albumu s svojo triphopovsko zasnovo izstopa še skladba Thorn, v kateri zasedba skozi metaforiko trnja utemeljuje osebnostno ustvarjalno rast. Udarna in impulzivna skladba Ocotillo je psihedelična odiseja s ciljem onkraj puščavskega sonca. Na albumu tako ni zaslediti jasne rdeče niti, prej bi bilo mogoče govoriti o nenadzorovanem toku misli. Nerazložljive travme so denimo uprizorjene v lucidnih vinjetah in dvoumnih nagovarjanjih.

Prvenstveno se zasedba spogleduje z bolj abstraktnim načinom izražanja, kar pa, kot sugerira tudi sam naslov istoimenske skladbe z albuma Don't Shy Away, še ne pomeni, da se izmikajo pristnim občutkom. Med vsemi gostujočimi glasbenimi ustvarjalci se na novem albumu nenazadnje srečamo še z Brianom Enom. Zasedba Loma je v zaključni fazi snovanja albuma preko elektronske pošte navezala stik s svojim glasbenim gurujem in ta jim je brez vnaprej določenih smernic pripravil lastno interpretacijo skladbe Homing. Eno se je spoštljivo spoprijel z izvirno različico in tako z izjemo slišnih ambientalnih pečatov v skladbi ohranil zvensko identiteto zasedbe. Skladbo so po Enovi intervenciji povsem nedotaknjeno umestili v sklepni del albuma.

Kljub številnim sodelujočim je trojici uspelo ohraniti značilno zvensko podobo, hkrati pa so – vede ali ne – kompozicije opremili s segmenti obeh matičnih zasedb in jih inovativno pretvorili v ganljiv format. Na novem albumu Don't Shy Away je torej moč prepoznati tako zvenske nianse solo projekta Cross Record kot tudi sledi zasedbe Shearwater. Podobnosti s slednjo zasedbo ni zaznati zgolj v instrumentalnem miljeju, temveč lahko v skladbah, kot sta Ocotillo ali Don't Shy Away, prisluhnemo stilu petja, ki ga je pevka prevzela od Meiburga in ga povsem ponotranjila.

Vznemirljivo svežino na albumu Don't Shy Away so Cross, Meiburg in Duszynski izzvali v eklektičnih in ritmično razigranih skladbah, kot so Ocotillo, Elliptical Days, Thorn, Given a Sign in Breaking Waves Like a Stone. Pri poslušanju te skladbe terjajo namreč ravno toliko pozornosti, da preostanek plošče izzveni malodušno. Na albumskem prvencu je zasedba vzpostavila nekakšno enigmatično zvensko pojavnost in jo spretno držala v suspenzu od začetka do konca. Na pričujočem albumu izmenjava razpoloženj in glasbenih struktur niha, zaradi česar se je ob prvem poslušanju lažje oprijeti vedrejših in bolj razgibanih kompozicij. Nova plošča zasedbe Loma je tako razpoloženjsko v primerjavi s prvencem precej neenakomerna, v mnogih pogledih celo bolj dostopna, nenazadnje pa jo zaradi značilnih enigmatičnih segmentov lahko razumemo kot pričakovan in naraven razvoj njihovega ustvarjalnega izraza.