LOUDSPEAKER ALLIANCE: LET'S DANCE

Samozaložba, 2014

Za mlado zasedbo, ki ji je uspelo s pogumnim prvencem Continuous Error kletne prostore rodne Vipave nadomestiti s pridružitvijo nekdanjemu kolektivu Cheap Tunes ter haranjem po koncertnih odrih v sklopu turneje Klubskega maratona, je izguba člana, ki je pomagal pomembno sooblikovati srce zasedbe, lahko velik udarec. Marsikdo bi ob tem lahko dvignil roke ter svojo avtorsko potešitev iskal drugje ali nemara pod drugim imenom, kdo drug bi nad neljubo situacijo preprosto obupal. A Matic Žgur in Janez Plešnar sta v neizbežnih dogodkih našla priložnost za prevetritev avtorske izraznosti ter ideji Loudspeaker Alliance dodala novo poglavje. 

Če ne pride gora k Mohamedu, gre Mohamed h gori. Manko živih tolkal je začela nadomeščati ritem mašina, z njo je prišel nabor elektronskega inventarja, z njim avanturizem, celostni zvočni mozaik Loudspeaker Alliance pa je dopolnila pridružitev mladega vsestranskega umetnika Žige Aljaža, ki se je zasedbi odločil podariti svoj glas. Let's Dance, rezultat skupnih prizadevanj, tako ponazarja novo rojstvo, ki ga bolj kot kadar koli pooseblja prav hudomušni naslov, tu smo in pripravljeni, pa vi? 

A prvo srečanje z novo studijsko ploščo ni povsem enostavno in ne nepomembno. Bledi prisluh daje slutiti, da se album preprosto utaplja v svojih potencialih in da je, prav nekoliko paradoksalno, sestavljen preveč ležerno in na prvo žogo. Da so se Loudspeaker Alliance prehitro zadovoljili z danim ter svoj pomik v nove sfere razumeli kot samemu sebi namen. Občutek površnosti občasno še dodatno poglabljajo zvočni okraski, kot denimo oholi sestop brnenja v skladbi Everending. Poslušalec naenkrat prejema nevarne signale ter čut, da je priložnosti in nastavkov za dodelavo na plošči veliko. Prav gotovo.

A potem pride skladba Overdue in stvari hitro postavi na glavo. Kaj hitro se lahko vprašamo, kaj pravzaprav zamujamo. Lahkotna in enostavna vokalna popevka v vsej svoji sveti preproščini trešči v uho in naenkrat se učimo beležiti občutja, kitarske tone razumevati kot podaljške melodične igre, čutne impresije, uvidimo lahko, da je v formi Loudspeaker Alliance lahko še vedno precej začetniške punkovske neposrednosti, da popovsko ogrodje iz njih ni iztrgalo hrupnosti, marveč jo le prekanaliziralo in da se je povsem prijetno prepuščati občasni očarljivosti Aljaževih odsotnih umirjenih refrenov, denimo v skladbi Shotguns in the Sunshine, ki v svoji caveovsko navdahnjeni vokalni maniri padajo  v polje slovenskih Tide ali Balladera Dominika Bagole. 

Toda če kje, potem plošča Let's Dance največ prostora za napredek prikaže prav v segmentu vokalov. Iskanje svojega glasu, samosvoje manire in njegove umetelnosti v samo formo skladb bi trojki v nadaljevanju glasbene poti več kot koristilo. Za trenutek si nekoliko perverzno dovolimo pomisliti samo na doprinos Samuela Herringa. Žal se prevečkrat srečamo pred občutkom, ko samo čakamo, da bi se Žigi Aljažu dokončno snelo, slednjega pa od nikoder. Duh Scotta Walkerja v skladbi Ruffled Seagulls je ob tem prej izjema kot pravilo. Loudspeaker Alliance omenjene trenutke zaenkrat še veliko raje pretapljajo v instrumentarij in prav tedaj si tudi v polju izraznosti največ dovolijo. Iskanje popolne simbioze bo prav gotovo velik motiv za prihodnost, bilo bi škoda odnehati.