Lyra Pramuk: Fountain

Bedroom Community, 2020

Vsi poznamo Whitney Houston in njeno slavno ljubezensko izpoved, v kateri se v soju žarometov pred vsem širnim svetom kot ženska in glasbenica razgali v vsej svoji obsceni ranljivosti in – kot da je smrt le korak za njo – zapoje: I will always love you, zatem pa še strastno in že nekoliko onesposobljeno zaihti: Uhhh. To, kar se nas – po domače rečeno – dotakne, oziroma kar v poslušalcih, sprejemnikih zvočnega signala, povzroči čustveno spremembo in poistovetenje z oddajnikom, torej glasbenico, ne izhaja nujno le iz pomenske plati besednih znakov, ki v dotičnem primeru v okviru ne ravno na piedestal postavljenega ljubezenskega diskurza sami po sebi presegajo vse meje dopustne patetike. Lahko bi rekli, da se kakovost besed vsili v sam zven glasu, ki je v takšnem kontekstu bistven ravno kot tisto najbolj elementarno, a ga ne presega. Zato bi bil tudi v primeru izvedbe skladbe v drugem jeziku – in to je pravzaprav lep odgovor na vprašanje, zakaj poslušamo glasbo, čeprav je izvedena v jeziku, ki ga sami ne razumemo – ali nasploh v primeru drugačnega besednega sporočila ravno glas sam nekoliko verjetnejši razlog za množično ponotranjenje in razumevanje omenjenega pop komada. Zametki občutka, ki ga ta povzroči, namreč ostanejo v našem tkivu še dolgo po tem, ko besede že ovenijo.   

Na presečišču sodobnega klasičnega vokalizma, klubske kulture in performansa, ki hkrati ohranja mnoge značilnosti senzibilnega popa, naletimo tudi na umetnico Lyro Pramuk. S pomočjo uporabe digitalne tehnologije glasbenica preizkuša meje svoje identitete in lastnega glasu oziroma telesa, za katerega pravi, da je le vozilo njene strasti, sicer pa ustvarjalka uporablja angleška zaimka she in they ter svoje identitete ne definira v spolni binarnosti. Kot performerka se je v zadnjih letih predstavila v okviru nekaterih umetniških rezidenc in na interdisciplinarnih festivalih, kot sta na primer Glasgow International ter Rochester Fringe Festival, marca letos pa je izdala svoj debitantski album z naslovom Fountain.

Lyrin ključni inštrument, ki ji omogoča preigravanje svojih najglobljih notranjih doživljajev, je torej njeno telo, ki s kombiniranjem digitalnih tehnologij razširja možnosti korelacij med različnimi materialnimi, neverbalnimi modalitetami, zato ga lahko razumemo tudi kot nekakšen razširjen sistem, katerega karakteristike vplivajo tudi na samega poslušalca. Te modalitete se znotraj posamičnih skladb torej plastijo oziroma nadgrajujejo, njihovi učinki pa so v primeru takšnega načina umetniškega izražanja, ki kot sredstvo uporablja čisto vokalno ekspresijo, odvisni predvsem od pravočasne istočasnosti. Če gre torej pri govorno-jezikovni glasbi za usmerjanje predpostavljenega cilja, je v primeru albuma Fountain ciljna domena binarizmov osvobojeno telo, ki je vir samo po sebi.

V okviru takšnih praks se lahko prevprašujemo tudi o McLuhanovi teoriji, ki temelji na mediju kot sporočilu. V tem smislu je Lyrino  telo lep primerek medija, ki omogoča svobodno igro oziroma nekakšno transgresivno senzualno prakso, s katero umetnica prepeva ravno o tistem neizrečenem, se očiščuje in kanalizira svoje ozaveščene ter neozaveščene življenjske izkušnje, vzpone in padce, travme in emocije ter najintimnejše skrivnosti, hkrati pa ostaja ujeta v improvizaciji, podvrženi momentalnim dražljajem. Ostaja torej v domeni instinkta oziroma najbolj primarnih človeških zmožnosti, na katere navsezadnje nakazuje že dojenčkov krik, ki pravzaprav ni nič drugega kot prvi pokazatelj preživetvenega nagona, ki ga lahko v obliki raznih glasovnih tehnik najdemo tudi v folk glasbi po različnih kotičkih sveta. V tem smislu torej tudi Lyrinega prvenca ni nesmiselno kategorizirati kot neko vrsto futuristične folk glasbe, v okviru katere človeški glas, ki potuje skozi kognitivne filtre in digitalne variacije, posledično okupira isti prostor, v katerem upodablja tako osnovno telesno fizikalnost kot svojo spremenljivost.

Album v svoji odprtosti opominja na našo zmožnost neverbalne komunikacije, hkrati pa ostaja v polju misterioznosti. Spominja torej na nekakšen ritual, ki ne glede na vse povedano nekje iz ozadja ves čas opominja tudi na funkcijo telesa kot žrtvenega jagnjeta, s čimer cilja na samo minljivost, cikličnost narave, poleg telesnih zmožnosti pa nakaže tudi na njegove omejitve, ki jih s poseganjem v digitalni prostor in nekakšno hibridizacijo sicer poskušamo preseči. Zdi se, kot da je v takšnem poskusu telesne osvoboditve skozi estetsko prakso, s katero išče skladnost med visokoletečo večnostjo lepote in obličjem človekove banalnosti, ves čas na delu tudi nekakšna protislovnosti, ali – če za zaključno misel vzamemo odlomek iz besedila skladbe Beauty – kot bi rekel Blixa Bargeld: Your arms would not be able to stretch as far as necessary to form an adequate gesture for beauty. You know that, don't you? So ... beauty remains in the impossibilities of the body.