MAGRUDERGRIND - II (Relapse, 2016); PAKT - AURAL NOISE ANNIHILATION (samozaložba, 2016)

MAGRUDERGRIND - II (Relapse, 2016); PAKT - AURAL NOISE ANNIHILATION (samozaložba, 2016)

Recenzija izdelka
1. 6. 2016 - 19.00

Tokrat v Tolpi bumov dve kratkometražni izdaji, in sicer album II ameriške power violence zasedbe Magrudergrind, ki je februarja izšel pri založbi Relapse, in pa EP-izdelek Aural Noise Annihilation slovenske crust naveze Pakt.

 

MAGRUDERGRIND - II (Relapse, 2016)

Na vzhodni obali ZDA domuje in deluje trio Magrudergrind. Bend, ki stavi na vokal, kitaro in boben, meša hardcore, power violence in grind, čeprav tudi že zgolj oznaka power violence povsem zadovoljivo zajame zvočno bistvo zasedbe. Oznaka namreč, kot je v nedavnem članku o kultni ameriški zasedbi Spazz pisala angleška revija Terrorizer, pomeni, da gre za glasbeni zvočni slog, ki je preveč hiter, da bi bil klasični hardcore in premalo metalski, da bi bil grind. Kakorkoli že, v smislu hitrosti in dolžin (ali kratkosti) komadov Magrudergrind gotovo delujejo v duhu Spazz, Adrenaline OD in podobnih. Z družbeno-kritično noto bi jih lahko vzporejali kultnim Yacøpsæ, zvočna slika pa spominja na tisto, ki je krasila Pig Destroyer v obdobju albuma Phantom Limb.

V duhu izreka Iana McKaya iz Minor Threat in Fugazi, da je bistvo vsake pesmi mogoče izraziti v manj kot dveh minutah, si Magrudergrind vzamejo malo časa, da povedo veliko. Pesmi se namreč gibljejo okrog dobre minute trajanja, z dvema izjemama, ki presežeta 2 ali celo 3 minute. Dobrih 15 pesmi mine zelo hitro, a to ne pomeni, da gre hitrosti primerno album zgolj skozi eno uho noter in drugo uho ven.

Magrudergrind na albumu – tako je, albumu in ne EP-ju! – ponudijo izredno dinamiko. Pesmi so resda hitre in udarne, a polne izredno dobrih in nalezljivih kitarskih riffov. Ti častijo delo v tem besedilu že omenjenih skupin, linijo pa bi lahko nadaljevali tudi še z bendi, kot so Napalm Death, Disrupt in Celtic Frost. Prav riff je nekako najmočnejše orožje zasedbe, saj bobnarsko prevladujoči blastbeat ponudi prej enodimenzionalno intenzivnost kot dinamično gibanje. Na srečo pa bobnar izhaja tudi iz punk rock šole kakšnih Black Flag ali Youth Of Today in zna včasih zaiti tudi v sludge vode določenih momentov Soilent Green, tako da se kake blastbeat dosade tu ne gre bati. Vokal oziroma – še bolje – kar trije vokali popestrijo zvočno sliko s svojimi distorziranimi kriki raznolikih glasovnih barv, kar nas spomni na češke Cerebral Turbulency, odpete skozi distorziranost Pig Destroyer. Job well done!

Za zvok na plošči je odgovoren Kurt Ballou, član zasedbe Converge in alfa ter omega studia Godcity Studios, ki je na predstavljenem albumu manko basa nadomestil z veliko mero kitarske »masnoće«, bobnu dodal hitrostrelno masivnost, vokal pa s pomočjo distorzije spremenil v še močnejšo upodobitev psihoze.

 

PAKT - Aural Noise Annihilation (samozaložba, 2016)

EP Aural Noise Annihilation je delo zasedbe Pakt, razpete med Koper in Ljubljano. EP je izšel januarja letos v samozaložbi. V nasprotju s prej poslušanimi Magrudergrind Pakt stavijo na pesmi, ki so na prvi posluh bolj kitarsko in ritmično prijazne, a nam prav tako predstavijo precej jasna družbenokritična sporočila.

Pakt ponujajo manj kot 10 komadov, za katere se sliši, da so bili posneti naenkrat in v kratkem času. Če Bandcamp ne laže, so EP posneli v eni sami poletni noči. Kar je super, saj se ves čas sliši, da gre za res živo ploščo, ki diha, ki ni perfektna, ki ni sterilna. In ki speče, ne žge pa preveč.

Že s prvim komadom vžge klasični crust-punkovski bobnarski ritem D-beat, s katerim pa Pakt ne pretiravajo, saj mu dodajo še drugačne ritmične priboljške. Kitara ni mastna, je pa jasna, nabrita in mogoče malce predvidljiva. Včasih boste brez težav uganili, kam se bo melodija gibala naprej, včasih pa si človek zaželi, da bi imela nekaj več moči, saj se zdi, kot da uhaja v ozadje. Vsaj v primerjavi s kakšnimi Wolfbrigade, Disfear in tako dalje. Je pa zanimivo, da v ospredje stopa bas kitara, še posebej pri komadu Lay Down Your Life For D-Beat, v katerem prezentno sprehajanje po tonih spominja na vragolije seattleskih Decrepit.

Vokalno je Aural Noise Annihilation zanimiva plošča predvsem zaradi miksa različnih vokalnih stilov. Efekt odmeva na ženskem vokalu ustvari odlično atmosfero, ki spomni na kakšne kultne zasedbe iz osemdesetih, à la Tožibabe. Glasovi se gibljejo med odmevnimi, nekričečimi in na drugi strani precej bolj brutalnimi deli. Zanimivo je to, da sploh nisem opazil, da je prav ženski vokal dominanten in da se moški dejansko pojavlja le občasno. 

EP zasedbe Pakt je, v nasprotju z imenom Aural Noise Annihilation in ne glede na veliko dobrih trenutkov, precej medel, deluje, kot bi bil narejen na prvo žogo in na ziher. Presežkov tu ni. Sporočilnost besedil je jasna in klasična, obstaja tudi par zanimivih momentov, kot so bas kitara v drugem komadu, efekt na ženskem vokalu ali tu in tam kakšen riff, mogoče tudi kak bobnarski ritem. Ostalo je prežvečena, predvidljiva in tudi medla stvar, ki tako, kot pride, tudi odide – naenkrat in brez sledi.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

pakt nimajo moškega vokala, razen backvokal na 2 komadih, vse se oddere pevka :D

kakšna tvorba neki pa je tole: blastbeat dosada
:)

gašper, hočeš rečt, da blastbeati ne morejo bit pod pravimi okoliščinami izjemno dosadni? :)

Huh, sem pa imel filing, da sta vokala enakovredna. Mea culpa!

''Blast beat dosada'' - dolgočasnost in monotonost, ki jo povzroči prekomerna raba blast beata (glej zadnji dve plati Vital Remains) :)

Magrudergrind ga seka kot se šika!!!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.