Malamor: Bed of Love

Recenzija izdelka
22. 12. 2021 - 19.00

samozaložba, 2021

Kakšna bi bila postelja ljubezni brez nekoliko živahnega plesa, igrive ljubeznivosti in klicev k božanstvom? Verjetno nekoliko dolgočasna, še posebej, če govorimo o postelji z novega albuma skupine Malamor, Bed of Love. Malamor je petčlanska ljubljanska skupina, ki je bila ustanovljena leta 2014 in ki je poleti izdala svoj tretji album, s katerim nadaljuje svoje raziskovanje glasbenih odtenkov in trenutkov, ki jih plete v svoj napol izmišljen žanr, »postglam retromex soul-punk«.

Kljub temu da skupina na domačih tleh ni najbolj znana in nima velike poslušalske baze, pa je imela privilegij izkušnje, ki jo doživi malokateri slovenski bend; koncertiranje na drugem kontinentu, namreč. Vokalistka Sanaa Taha je dobila idejo o turneji po njej ljubi Mehiki, s pomočjo fundraisinga pa je skupina leta 2016 uresničila svoj cilj. A tovrstni dosežki, ki skupini dajejo nek renome, prinašajo tudi dvig pričakovanj in kreativen pritisk na skupino; spoprijemanje s pričakovanji občinstva in nadgrajevanje glasbe pa sta procesa, ki zares preizkusita skupine in njihov profesionalizem ter kompetentnost. A album Bed of Love ne nakazuje, da bi se bend pretirano obremenjeval s svojim statusom. Morda ga je nekoliko težje umestiti v kontekst njegovega dosedanjega ustvarjanja, saj je osnovan na konceptu mediteranskih in mezopotamskih božanstev ter antičnih tekstih, pisanih o njih. Do te ideje je Taha prišla med magistrskim študijem antropologije, s skupino pa jo je muzikalno realizirala in lansko leto tudi posnela v Italiji. 

Afterparty Radia Študent
16. 5. 2017

Snemanje plošče je pravzaprav »krivo« za njen zvok, potekalo je namreč na star način, z uporabo analogne tehnologije in traka, inštrumentalna divizija skupine pa je imela na razpolago kopico vintage glasbil, ki so se kakopak znašla tudi na plošči. Ta je podobno niansirana in skrivnostna kot prvenec Viva la libertad! in drugi album Daisy, vendar nosi fundamentalno drugačne zvoke in melodije, navdihnjene tako s kabaretom kot z bližnjevzhodno glasbo, kar dopolnjuje Tahin koncept bližnjevzhodnih božanstev. Pesmi so obarvane s paleto klaviatur in sintov Petra Baroša, ki v kombinaciji s trobili Jake Hawlina muziki v komadih, kot je naslovni Bed of love, dajejo nekakšen jazz-lounge sving, ki je bil sicer že poprej zaznaven, a nikoli tako bogato razvit. Če se ti, poslušalec, v ušesih še skrivajo odmevi njihove prejšnje plate, je prvi komad Scare the children kakovostna tranzicija med starim in novim zvokom. Igriv indie rock komad spominja na pogled na zadnje hiše domačega kraja, ko se z avtobusom, poln pričakovanj in potovalne mrzlice, odpravljaš na izlet.

Muzikalni teater Malamor tokrat bistveno bolj kot na prejšnjih izdajah bogatijo spremljevalni vokali, ki pa so na nek način premalo izkoriščeni. Njihova funkcija je namreč precej nenavdahnjeno, neharmonično sledenje glavni vokalni liniji, kar sicer izpopolni učinek ali igro religioznih himn in spevov, a se zaradi pogostosti takega petja človek vpraša, ali je to zares tako ključno za uspeh koncepta plošče oziroma ali je ta zaradi tega slabša, kot bi lahko bila. Vokali Tahe so sicer kvalitetni, pevka pa glede na vajb komada mojstrsko prilagodi ton in barvo svojega glasu, kar je seveda odtis njenih bogatih izkušenj s kabaretom.

Stilsko in konceptualno izstopajoč je zadnji komad Regresar, ki verjetno najbolj realno definira trenutno pozicijo vsaj pevke, če ne tudi preostalega benda. V glasbeno bolj poznanih vodah se v loungeovski reggae pesmi Taha ozira nazaj na ljubljeno Mehiko in sanja o povratku. V državi je namreč živela kar trinajst let, izkušnja turneje po državi pa je, kot že rečeno, spremenila dispozicijo skupine in njen zvok. Od začetka je njihovo glasbo prevevala globalna avra, predvsem zaradi širine glasbenih inspiracij, mednarodnih izkušenj članov skupine in poliglotskega petja Saane Taha. Medtem ko sta prejšnja albuma nekako ostala pod krošnjo rockovskih podzvrsti, pa Bed of Love zares odpluje iz varnega pristana in raziskuje note, ki pritičejo takemu svetovljanskemu bendu. 

Kot nadgraditev lastnega stila skupina Malamor torej poleg tujih etno zvokov in lestvic na novi plošči prevzema tudi ezoteričen koncept, ki pa na srečo ne poseže preveč v tradicionalni duh Malamorja in ni sam sebi namen, kot se včasih zgodi pri konceptualnih albumih. Plata namreč traja le dobrih trideset minut, na koncu pa poslušanja modernih interpretacij levantskih molitev nisi sit, kar bi se lahko zgodilo ob radodarnejši dolžini plošče. Vsekakor pa je v luči albuma Bed of Love Malamor vredno imeti za zanimiv, edinstven bend, ki je v svojem kratkem obstoju precej napredoval in dosegel cilje, o katerih marsikatera domača zasedba lahko le sanja. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.