Mammoth Grinder: Cosmic Crypt

Relapse, 2018

Trendi pridejo, trendi odidejo in nekateri bendi vztrajajo toliko časa, da jim ne moremo več očitati lovljenja le-teh. Tak primer so denimo Mammoth Grinder iz Austina v Texasu, katerih letošnjo ploščo za Relapse Records, torej ploščo Cosmic Crypt, recenziramo v današnji Tolpi bumov.

Mammoth Grinder so svojo pot začeli leta 2005 in s prvimi izdajami, naslovljenimi Mammoth Grinder Goes to College, Rage and Ruin in No Result, so preigravali temačen hardcore crust, ki je spominjal predvsem na His Hero is Gone in Cursed. To obdobje je trajalo do 2009, ko so z albumom Extinction of Humanity začneli svoje krmilo usmerjati bolj proti death metalu oziroma stench coru. Leta 2011 so izdali split z zasedbo Hate Surge, ki je predstavil njihov bistveno bolj death metalski material. Material na omenjenem splitu je zanimiv, ker pred tem bend nikoli ni igral toliko srednje hitrega tempa. Leta 2013 je izšla plata Underworlds za kultno death metal založbo 20 Buck Spin. Na njej Mammoth Grinder igrajo starošolski švedski death metal, še zmeraj ukoreninjen v pankursko umazanijo. Plošča Underworlds od začetka do konca melje brutalne rife s primitivnim bobnanjem. Na njej band izlušči najbolj zabavne elemente starega death metala. Torej tu-pa tu-pa polka ritme. Leto po izdaji te plošče, ki jih je dvignila v vrh ameriške podzemne metal scene, so izdali še odlični demo Cosmic Crypt in potem razpadli. Skozi čas obstoja benda se je postava večkrat menjala in v bendu je na koncu ostal le še Chris Ulsh. Lani pa se je Chris odločil, da bo bend ponovno postavil na noge, in izdal ploščo, ki bo nosila isto ime kot zadnji demo. Tako v bend pripelje Ryana Parrisha in Marka Bronzina. Oba sicer igrata tudi v super grupi Iron Reagan in oba sta glasbenika vrhunskega kova. Lahko pa še izkoristimo priliko in razložimo, da je tudi Chris Ulsh močan veteran scene, igra tako z D-beat manijaki Impalers kot Vaaska, bobna pa tudi za ostudne metalce Innumerable Forms. Je tudi član benda Power Trip, ki je lani izdal eno najboljših metal plat, vsaj če sodimo po preglednih lestvicah najboljših izdaj v žanru. Le špekuliramo lahko, da so vse te njegove različne aktivnosti pripeljale do aktualne situacije, ko ima v bendu dva vrhunska glasbenika in v žepu pogodbo z Relapse.

Underworld in Cosmic Crypt sta si kot albuma zelo podobna. Žanrsko gre za klasičen švedski death metal. Zvok je tipičen za žanr, sicer se ne ponaša s toliko očitnega HM-2 tona kitar, ampak to je tudi to. V zadnjem obdobju spet doživljamo poplavo bendov, ki skušajo zveneti kot Dismemeberd na Like An Ever Flowing Stream ali Entombed na Left Hand Path. Če smo pred par leti doživljali eksplozijo podobnih bendov na čelu z Black Breath in Trap Them, se to danes ponavlja z Gatekeeper in All Pigs Must Die. Takšni trendi za sabo povlečejo en kup manjših bendov, ki skačejo na trendovski vlak. Mammoth Grinder so eden kvalitetnejših bendov v tem aktualnem trendu. Če pogledamo na material s plošče, hitro opazimo, da ga krasi vrhunska in dovršena produkcija, ki ravnovesje najde v surovi organski zvočni sliki. Bend se je posnel sam, miks je izvedel Artur Rizk, ki se podpisuje tudi pod mikse za bende, kot so Power Trip, Sepultura in Inquisition. Mastering pa je delo Joela Grinda, glave za punk thrasherji Toxic Holocaust. Prav tako vidimo, da je izjemno dodelana tudi grafična podoba, ki jo je pripravil Joe Petagno, znan po sodelovanju z Motorhead, Autopsy, Angelcorpse in tako naprej.

Ko ploščo poslušamo večkrat, si žal ne zapomnimo nobenega komada, ki bi toliko izstopal, kot je Cogs in the Machine ali Born in a Bag s plošče Underworld. To je zato, ker so si komadi med seboj zelo podobni. Prevladuje polka ritem in tremolo rifi na kitari. Ideje na kitarah so sicer solidne in sproščajo ogromno zlobne energije, vendar tiste točke, ki bi ploščo dvignila na nek drug nivo, ne dosežejo. Podobna situacija torej, kot smo jo pripisali bendom, ki hočejo zveneti kot švedski bendi iz devetdesetih. Cosmic Crypt je plošča, ki dobro zajame bes death metala in tudi teče v zelo simpatičnem tempu. Prav polka ritem je morda najmočnejša punk prvina benda Mammoth Grinder in plošča drži intenzivnost skozi celotno trajanje. Vseeno pa je material na albumu preveč na prvo žogo, vse skupaj je preveč enostavno in suhoparno.