MANJA RISTIĆ: WATER FOR FIRE/the naked flame tremples in an empty room

MANJA RISTIĆ: WATER FOR FIRE/the naked flame tremples in an empty room

Recenzija izdelka
20. 9. 2020 - 19.00

samozaložba, 2020

Cenjene poslušalke in poslušalci, verjetno se vas je dober del vsaj enkrat v življenju spraševal, kaj točno napravi nekaj glasbo in drugo zvok ter ali omenjena razlika sploh obstaja. S tem vprašanjem skušamo torej odkriti, kaj vse pravzaprav je glasba in katera načela, pristope ter metode produkcije uporabljamo za to, da množica zvok dojema kot glasbo. Med drugim se lahko vprašamo, ali so konvencionalni instrumenti v tej zgodbi sploh potrebni.

Zvočna umetnica Manja Ristić pristopa h glasbi predvsem na netradicionalen način. Violinistka, ki se je rodila in šolala v Beogradu ter odraščala na Korčuli, je profesorica komorne glasbe, s čelistko Ivano Grahovac pa predstavlja drugo polovico zasedbe Eruption. Ristić se je po študiju na beograjski akademiji odpravila študirat še v London, kjer je spoznala svojo ljubezen do drugačnega pogleda na klasično glasbo - zvok violine najraje združuje s hrupnim noisem in elektroniko. Ti vzorci izražajo afiniteto do ekoakustike, kar se kaže v njeni uporabi ambientalnih semplov, ki večinoma prihajajo s terena oziroma iz okolij, do katerih goji močna čustva.

Tako sta tudi zadnji dve izdaji oziroma konstrukta, kot ju poimenuje umetnica, nastali na Korčuli, ki je Manjin drugi dom. Najprej se bomo posvetili konstruktu, ki se imenuje Water for Fire in je junija letos izšel v samozaložbi. Vsebuje štiri skladbe, ki same po sebi nimajo jasnega fokusa ali smeri, v kateri bi se gibale. Nastale so kot rezultat pokoronske krize, ko se je avtorica spopadala z utrujenostjo spričo celotne situacije. 

Konstrukt Water for Fire se začne z violino kot protagonistko, njen temperament pa se spreminja vse do druge skladbe, poimenovane Interludium. V obeh skladbah vlada serenadno ozračje, ki pa je morda malce bolj očitno v drugem komadu. Igra med konvencionalnimi glasbili ter vsakdanjimi predmeti pride najbolj do izraza v tretji skladbi, Romance for Cello & Dripping Tap, v kateri je v ospredju proces popravljanja kuhinjske pipe, pri čemer se zvočna zgodba vrti okoli čela in njegovega oponašanja kapljic, ki ob steno umivalnika padajo v določenem ritmu. Na sredini skladbe se kapljanje močno pohitri in se tako postavi v ospredje. 

Nekoliko drugačno atmosfero pa prinaša zadnji komad Grad-lonac, na začetku katerega lahko slišimo ptičke in druge zvoke, ki spominjajo na sončen dan. Zvok, za katerega nismo prepričani, ali ponazarja ploskanje ali klesanje kamna, se sprva pojavlja v daljavi, nato pa se približa in postaja dominantni del skladbe. Poleg tega lahko ujamemo tudi človeški pogovor, žvižganje in pasje lajanje, kar daje skladbi močno noto realizma. Konstrukt se zaključi z bolj umirjeno kompozicijo, ki je zvočno bližje vsakdanu in poskrbi za zaključek nemirnega obdobja, ki so ga prinesle globalne razmere. 

Na podlagi podobnega premisleka in motivacije je nastal tudi drugi nocojšnji konstrukt, imenovan the naked flame trembles in an empty room, ki je izšel prejšnji mesec. Tudi ta je bil posnet na Korčuli in vsebuje štiri skladbe, ki sledijo klasični zgodbi oziroma zgradbi: začetek je nekako počasen in umirjen, na sredini skladbe čutimo določeno stopnjo napetosti in vzburjenosti, nato pa se celotna zgodba konča zelo počasi, umirjeno in precej konkretno. Pri tem konstruktu je zanimivo, da je hrupni, nojzerski, včasih težko poslušljivi zvok v večini primerov nekako zmešan z zvokom vode, verjetno morja. Večinoma gre za lepšanje zvokov, ki jih proizvajajo vsakdanji predmeti, na primer centrifuga pralnega stroja. V zadnjem komadu, space contractions, them falling behind the dresser pa ujamemo celo prelivanje zvokov - v prvi vrsti klesanje kamna, ki se potaplja v zvoku valov. Ristić ne mara za ostre linije - všeč sta ji fluidno pretakanje zvoka in transparentnost. V intervjuju za oddajo Hiljadu decibela je avtorica ta fenomen razložila kot intuitivno estetiko, ki je zanjo v samem procesu oblikovanja zvoka še vedno zelo pomembna.  

Pomembno je omeniti, da sta oba konstrukta, Water on fire in the naked flame trembles in an empty room, nastala spontano, kot reakcija na trenutno globalno situacijo, v kateri se nahajamo vsi. Sama improvizacija kot odnos do zvokov je bila prisotna v vseh dobah, posebno prepoznavnost pa je pridobila v 20. stoletju, ko je postala zanimiva za širše občinstvo. Problem, ki ga izpostavlja tudi Manja sama, je nezmožnost preučevanja tega pristopa h glasbi, ki ga akademije in podobnih institucije še vedno neustrezno uvrščajo pod free jazz

Če se vrnemo k vprašanju, ki smo ga postavili na začetku, je razumevanje odnosa oziroma ločevanje med konceptoma zvoka in glasbe jasno izraženo. Vsak zvok morda nima vloge v glasbenem delu, vendar pa ima posebno vlogo, ko postane multidimenzionalni opis določenega stanja. Če citiramo Manjo: »Tudi takrat, ko zvok dekonstruira, pravzaprav ustvarja novo zgodbo.«

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.