MARIKA HACKMAN: I'M NOT YOUR MAN

MARIKA HACKMAN: I'M NOT YOUR MAN

Recenzija izdelka
8. 7. 2017 - 19.00

Sub Pop, 2017

 

Ko razmišljamo o kantavtoricah, ki so svoj karierni lok sčasoma preusmerile v bolj bendovske vode, ugotovimo, da je v zadnjem času kar nekaj glasbenic ta prehod opravilo z odliko. Res je, da včasih pogrešamo melanholično, začarano folk trubadurstvo Sharon Van Etten in Angel Olsen, a vse skupaj vendarle odtehtajo njune samozavestne, suverene rock pesmi, ki so ju odstrle ušesom širšega kroga poslušalcev. Zaradi odlične nove plošče, ki je izšla v začetku junija, lahko omenjenima ustvarjalkama brez slabe vesti ob bok postavimo tudi Angležinjo Mariko Hackman.

Hackmanova se je sicer že na svoji prvi plošči, We Slept At Last, ki jo je izdala leta 2015, občasno spogledovala z yolatengovskim indiejem, a je večinoma vseeno ostajala znotraj meja prizemljenega folka v slogu Julie Byrne. Na novem albumu je svoj zvok s pomočjo spremljevalne zasedbe The Big Moon strumno potisnila v bolj udarne, neposredne sfere, k kitarskemu zvoku trenutka, ki jemlje iz zapuščine jangle popa, britpopa, grungea, post punka ter garažnega neodvisnega rocka devetdesetih. Že sam naslov izdelka, I’m Not Your Man, nam da najmanj dva pomembna namiga o njegovi vsebini - da ima Marika odličen smisel za inteligentne besedne igre, ki pokimajo pomembnim artefaktom glasbene zgodovine, in da njen umetniški izraz izvira iz izrazito osebne izkušnje.

Otvoritvena pesem vse namige nemudoma potrdi. Boyfriend je navdušujoče navihan in zahrbtno duhovit komad, pravi mali (potencialno tudi veliki) indie hitič s kiticami v slogu legend iz Hobokena ter refrenom v seattleski kombinaciji spevnosti in surovosti. Hackmanova ima lep, prijeten glas, ki ga sicer redko požene onkraj vnaprej zastavljenih meja, a se zelo solidno obnese tudi v bolj energičnih pasusih. Vseeno pa najbolj do izraza pride v mirnejših trenutkih, na primer v baladi Cigarette, kjer preprost akustični nastavek v slogu Elliotta Smitha v višave povzdigne z močno čustveno komponento.

Med poslušanjem plošče se utrnejo še vzporednice s Palehound, Big Thief, Cate Le Bon, celo z The Cure, predvsem pa se sčasoma vse skupaj oblikuje v ugotovitev, da je I’m Not Your Man tudi odlična pop plošča. Hackmanova je sama priznala, da je tokrat ni bilo strah spevnih, preprostih, poslušljivih trenutkov, ki se jim je v preteklosti včasih namerno izognila, poslušalci pa smo s tem dobili pametno, absolutno kredibilno ploščo, ki je hkrati izjemno prijetna ušesu.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness