Mark Fell: Sentielle Objectif Actualité

Recenzija izdelka
15. 10. 2012 - 19.00

Editions Mego, 2012
 

Pozdravljeni v terminu Tolpe Bumov, kjer bomo danes prisluhnili zadnjemu dolgometražcu Marka Fella, izdanemu za Editions Mego v letošnjem avgustu. Polovici britanskega dvojca SND, Fellu, je Radio Študent v vseh različicah vsekakor namenil obilo in dovolj pozornosti, a bo o tem čudno izmuzljivem umetniku, ki ne zadržuje nobenih skrivnosti, vedno mogoče reči še in več.

Zdi se, da se s konceptno tančico, razprostrto nad letošnjih nekaj Fellovih solo izdaj – torej da se s to tančico razkriva kar se da celovita podoba Fellovega uvida v svoje formativne vplive - v svet plesne elektronike z vsemi pripadajočimi vrhunci in depresijami. Z nekaj ustvarjalnega poslušanja gotovo lahko uspemo slišati Fellov konstanten diskografski „drive“ k House muziki. Kot nekje izrazi, sta v začetkih z Mattom Steelom kot SND verjela, da sta namenjena ustvarjati House. Seveda nista nikoli ustvarila polnokrvnega, avtohtonega Housea, kot ve vsakdo, ki pozna nekaj njunega outputa, vendar je to prej dejstvo bistev plesnih glasb, kot njun namen. Če se vrnemo k Fellu kot solo izvajalcu in osebnosti, lahko dovolj na hitro strnemo štorijo razhajanja, za katero se zdi, da je inherentna tako House muziki, kot jo poznamo in poslušamo, kot tudi Fellu, kakor se nam ta sam predstavi. Kar zlahka lahko razberemo iz njegovih citatov, je prepričanje o skorajšnji nekompatibilnosti scene na eni ter zagona k glasbi kot muzikalni materiji na drugi strani. Fellov gon k muziki je nenazadnje njegov individualen interes, ki motivacije išče skozi ljubezen do izraznosti te neke specifične glasbe, vendar Fellov gon očitno nikakor ne zmore dokončne racionalizacije House glasbe kot bistveno generične. Tako kaže generično dejstvenost celotnega spektra avtohtonih plesnih glasb kot socialno prvino, kot v nekem smislu naknadno ali vsaj nadpoveznjeno. Skozi svoje delo pa uveljavlja svoj interes po glasbi pač, po muzikalnih komponentah konkretnih kosov zvočenj, po ekspresivnosti, ki v svojem bistvu niti ne potrebuje poslušalca. Pomemben poudarek tu je, da šele s takim obratom znotraj refleksije muzik Fell zares stopi v odnos do poslušalca. Brez uvida v to dimenzijo Fellovih glasb je kritični komentar popolnoma impotenten in absolutno nepotreben. Naj se posluša ali pač ne. Ko je samo glasba, poslušalca še ni, ko pa se pojavi poslušalec, glasba ostane ... Glasba ostane to, kar je. Za poslušalca - ne za sceno. Avtistična, individualna, izdelana, samosvoja, populistična – kakršnakoli že. Fell ima dovolj samozavesti in samokritike, pa tudi dovolj priznanja javnosti, da kritika na račun nekomunikativnosti razpade preden izzveni.

Letos Fell izdaja Sensate Focus – serijo dvanajstinčnic, ki so najbližje tem nadpoveznjenim, urejevalnim pravilom form plesnih glasb. To njegovo glasbo poslušamo v podlagi. Sensate Focus že sam izhaja kot verzija materiala, ki ga je posnel s še enim čudežnim gospodom mejnih plesnih praks – Terrejem Thaemlitzom. Odpravila sta se ustvariti House, vendar Fellu lastni divji individualni gon že ob tem relativno bližnjem sodelovanju ni pustil miru, hotel je zadeve postaviti še enkrat - tako kot bi si želel brez sodelavčeve prisotnosti. Zmiksal je nov material, ga izdal pod imenom Sensate Focus, tega pa potem zopet remiksal, s čimer je nastala danes predstavljena plošča.

Serijo Sensate Focus zaznamuje ikona svinčnika, ki ponazarja „draw mode“, Fellov metodološki odklon. Za to serijo ne oblikuje generativnih procesov, ki skozi matematične enačbe ter manipulacijo njim lastnih spremenljivk formirajo zvoke v kompozicije. Prvič in morda edino na teh Epjih vsak zvok posebej „nariše“ v mrežo, kot je to v plesnih glasbah najbolj običajno. Na Sentielle Objectif Actualité pa Fell zvočnosti Sensate Focus domnevno zopet oblikuje v svoji stari, ravno nakazani generativni maniri. Fellov koncept, ki je fokus današnje recenzije, se torej kaže na številnih nivojih. Komentar socialne komponente, žanrski nastavek, diskografski skupek, metodološki lok – in končno -, vsakokraten zvočni dokument. Kot je bilo tukaj danes že izrečeno, prav je, da Fellovo glasbo najprej poslušamo ... in hej, morda pa jo zares slišimo. Z vokali in reverbom vred. Telesno.

 

Mark Fell - SOA-5
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.