Megadeth: The Sick, the Dying... and the Dead!

Tradercraft, 2022

Megadeth so bend, ki ga ni treba posebej predstavljati. Glasbene legende po štirih desetletjih, z rednimi turnejami in platami še vedno žagajo ušesne bobniče metalcev in ljubiteljev thrash metala po celem svetu in to kljub temu, da je frontman Dave Mustaine nedavno prebolel raka na grlu, ki mu je skoraj vzel glas. Bend se je letos, po šestih letih, ko je nazadnje izdal Dystopio, vrnil nazaj v studio in posnel po trenutnemu šizo shitsowu svetovne politične arene primerno poimenovano plato The Sick, the Dying... and the Dead! pri založbi Tradercraft.

The Sick, the Dying... and the Dead! nekako nadaljuje z linijo Dystopie, ki je prekinila z radijsko prijaznim in pomehkuženim zvokom prejšnjih dveh komercialnih in glasbenih kiksov – Thirteen in Super Collider. Megadeth z recikliranjem strukture in vsebine svojih starošolskih klasik, kot sta Peace Sells... But Who’s Buying? ali pa Rust in Peace, ki so bend na zemljevid postavile v prejšnjem stoletju, spremlja z malce bolj sofisticirano in spolirano produkcijo, predvsem pa s poudarkom na liriciranju o globalistični kabali. Mustaine že na predhodnih kreacijah ni mogel držati jezika za zobmi o novem svetovnem redu, ki nam ga pripravljajo satanisti. Pri razkrivanju njihovih zarotniških spletk pa se tudi na novem albumu uspešno ogne problemu pretirane političnosti. Človek se sicer lahko samo praska po glavi in sprašuje, ali je to zaradi tega, ker Mustaine noče odtujiti svoje poslušalske baze, ali pa iz čiste ignorance do globljega premisleka o današnjem dogajanju. 

V malce manj kot uri nam The Sick, the Dying... and the Dead! postreže z dvanajstimi novimi komadi. Navajeni smo že, da Megadeth hitre ritmične izseke, vredne razfukavanja v kakem mošpitu, nadgrajuje s tehnično zajebanimi solažami, ki jim pogosto sledijo počasnejši, bolj melodični izseki, sem ter tja tudi s spoken word prispevki. Če smo iskreni, tak pristop kljub generičnosti bolj kot ne še vedno deluje na novi plati in bo pošteno zrajcal vse speed in thrash metal frike, denimo na komadih, kot so Night Stalkers: Chapter II, We'll Be Back ali Life in Hell. 

Mustaine oziroma Megadave je torej še vedno zakladnica catchy in inovativnih rifov. Bobnar Dirk Verbeuren, ki se je bendu prvič pridružil na Dystopii, ponovno pocufa s šamarjenjem ópen. Poslušalec lahko samo občuduje kot strela hiter fingerwork lead kitarista Kika Loureira, ki je poleg svojih predhodnikov, Chrisa Polanda in Martyja Friedmana, verjetno najbolj talentiran žagač takšnih in drugačnih lestvic, kar jih je bend premogel. Pogrešljiv pa ostaja predvsem kak zapomnljiv izsek pod dominanco basa. Steva DiGiorgia smo navajeni poslušati, kako slepa v domačemu žanru tehničnega death metala, The Sick, the Dying... and the Dead! pa ni ravno njegov naravni habitat. Po drugi strani pa to tako ali tako nima veze, saj je njegov prispevek h kreativnemu outputu praktično ničen. Mogoče bi se to drugače izcimilo, če Mustaine zaradi svojih orto krščanskih načel ne bi odpustil svoje nič manj krive druge polovice benda. Bog namreč človeku grehov ne oprosti zlahka. Še posebej, če je ta greh samo sum o zganjanju pedofilije, kakor nas uči Chris Hansen. Basist Dave Ellefson se je svojemu šefu namreč lansko leto zameril zaradi sumljivih sporočilc, ki si jih je izmenjeval z mladoletno fenico. Škoda, ker bi posamezni komadi, na katerih poskuša izstopati bas, verjetno še bolj zažareli pod sinergijo obeh Davidov, kakor smo je bili vajeni na skoraj vsaki plati do zdaj.

Malo manj navdušujoč je vsebinski del albuma, ki ga Mustaine poslušalcu predstavlja s hrkanjem in bljuvanjem iz svojega goltanca. Mustaine objektivno gledano, sploh, če ga primerjamo z njegovimi frontmani-kolegi iz sorodnih skupin, nikoli ni blestel kot pretirano nadarjen pjevač, a recimo, da je nekoč posedoval vsaj vokalno ostrino in višino, ki sta ga delala poslušljivega. Tokrat se sliši, da ga je bolezen pošteno zjebala in da še komaj diha. Če ne verjamete, poslušajte kak letošnji Megadeth koncert. Mustaine bi se lahko zaposlil kot bralec otroških pravljic, v katerih bi glas posodil na pol povoženi mačji crkovini.

Še bolj kot Mustainovo zavijanje v ušesa zbodejo na krindž meječa besedila. Že na albumu istoimenskem komadu nas Mustaine z dretjem »bring out your dead« pozdravi kot srednjeveški zbiralec trupel, a recimo, da se v tej vlogi namerno budali. Nikjer drugje na plati besedila v resnici ustrezno ne zadenejo protislovij postkovidne kapitalistične družbe, ampak ostajajo na ravni glorificiranja ameriškega militarizma in kuku šizospeaka. V bolj primerni obliki lahko s slednjim predoziramo pri kakem alt right spletnem časniku, kot je InfoWars pod zastavo paragona antiglobalizma, Alexa Jonesa. Verjetno je še najbolj soliden besedilni dodatek prispeval na Night Stalkers gostujoči raper Ice-T, ki opisuje pod specialci izvedeno racijo, čeprav le bog ve, kako se ta pripetljaj umešča v občo sporočilnost komada. Pravim verjetno, ker je Ice-T kot sicer soliden raper in hudomušen frontman hardcore outleta Body Count v preteklosti za Megadeth že odrepal verze na komadu Civil War, a je zaradi preresne Mustainove prezence izpadel preveč meme, da ne rečemo mim'.

The Sick, the Dying... and the Dead! je torej mixed bag vsega. Že omenjeni komadi in komadi, kot sta Soldier On! ali Sacrifice, bodo dodobra zmasirali vratove najbolj resnih headbangerjev. Dave Mustaine in družba za razliko od novih kreacij kake zmatrane Metallice, ki bi se lahko počasi že upokojila, vsaj inštrumentalno še vedno trga gate. Verjetno lahko dopustimo možnost, da se bodo kremžasta besedila zaradi svojega sirastega značaja iz čistega catchynessa kakemu posamezniku prikupila in si bo nezavedno kmalu mrmral kak refren. Večji problem za prihodnost benda je stanje Davovih vokalnih zmožnosti. Tu lahko le upamo, da Megadeth lokomotivi ne bo zmanjkalo gasa in glasa.