MERCHANDISE: AFTER THE END

4AD, 2014

Zasedba Merchandise se je zgodila, ko so se trije hardkorovci iz floridske Tampe odločili, da bodo začeli preigravati malce drugačno glasbo. To se je zgodilo leta 2008, dve leti kasneje pa so že izdali svojo prvo ploščo, (Strange Songs) In The Dark. Širše občinstvo so dosegli leta 2012, ko je njihova druga plata, Children Of Desire, naletela na odličen odziv in s svojim spevnim kitarskim popom postala eno prijetnejših presenečenj tistega leta. No, spevni kitarski pop je seveda zelo široka oznaka, ki pa hkrati priča o razpršenosti zanimanj zasedbe Merchandise. Na prvi posluh se zdi, da igrajo presenetljivo bombastičen post-punk, ki je bolj nalezljiv, kot bi človek pričakoval. Vanj je vbrizgana igrivost jangle popa, ki se včasih razreši v otožno baladerstvo, spet drugič pa v hrupne shoegaze odisejade. Tako je bilo na plati Children Of Desire, tako je bilo na lanskoletnem EP-ju Totale Nite in tako je tudi na plošči After The End, ki se ji posvečamo danes, čeprav je ob tem potrebno povedati, da so Merchandise sedaj svoj zvok skrbno obrusili in ga nekako fokusirali.

Ob vsej nezasluženi pozornosti, ki jo v Sloveniji dobivajo določene muzike iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, je prelahko pozabiti, da je tisto obdobje postreglo tudi z zavidljivo količino dejansko spodobne glasbe. Hkrati je šlo za desetletje, ki ga je zaznamovala glasba za ogromne arene oziroma glasba, ki je bila, vsaj na videz, večja od sivega vsakdana. Čeprav Merchandise tudi na povsem soničnem nivoju veliko dolgujejo osemdesetim, je prav njihova samozavestna, povsem odkrito popovska velikopoteznost najbolj pomembna izposojenka iz tega desetletja.

Zdi se, da na plošči After The End peterico prvič slišimo v polnem pogonu in da jih hkrati tudi poslušamo v njihovi najboljši verziji. Carson Cox se je razvil v resnično dobrega vokalista, ki na Morrisseya spominja le še v tolikšni meri, da se občasno spomnimo na našega priljubljenega nergača, ne da bi to resneje vplivalo na dojemanje glasbe, ki prihaja iz zvočnikov. Še bolj impresivna je Coxova evolucija na področju pisanja pesmi, ki so, kot rečeno, kompaktnejše, trdne in več kot vredne vnovičnih poslušanj. Merchandise so na svoji novi plati vedno vzneseno himnični, tudi v bolj rezerviranih, intimnih trenutkih, ki jih je nemalo, navkljub temu da se izdelek skorajda konstantno spogleduje z (vsaj hipotetičnimi) radijskimi valovi.

Plošča After The End je zelo lepo uravnotežena, vseeno pa so True Monument s svojim nalezljivim kitarskim riffom, Little Killer s sing-along refrenom in Looking Glass Waltz pesmi, ki jih bomo 8. novembra, ko Merchandise pridejo v Channel Zero, najbolj nestrpno pričakovali.