Mica Levi: Blue Alibi

Recenzija izdelka
10. 3. 2021 - 19.00

samozaložba, 2021

 

Z nocojšno Tolpo bumov se bomo preselili v Veliko Britanijo, od koder prihajajo in kjer tudi ustvarjajo Mica Levi, ki uporabljajo zaimek »they«, zato v besedilu uporabljamo množino. »Kantavtorili«, skladali in producirali so že pred dobrim desetletjem, in sicer pod imenom Micachu, bili pa so tudi del zloglasnega tria Micachu & The Shapeszdaj znanega kot Good Sad Happy BadV njem so Levi izpopolnjevali žanr eksperimentalnega popa, v katerega se sami umeščajo. Z bendom so izdali tri albume, s katerimi so se postopno oddaljevali od začetkov v eksperimentalnem popu k intenzivnejši eksperimentaciji, pri čemer pa so zapostavili senzibilnost popa. Tovrstno eksperimentacijo bomo v veliki meri slišali tudi na današnjem albumu Blue Alibi.

V drugi polovici prejšnjega desetletja so Mica Levi sproducirali tudi tri hvalevredne albume filmske glasbe, glasba za film Jackie iz leta 2017, ki smo jo že obravnavali v oddaji Razširjamo obzorja, pa jim je prinesla tudi nominacijo za oskarja. V zadnjih letih pa Levi skupaj s Cobyjem Seyem in Brotherjem Mayem tvorijo kolektiv CURL. Mica so tako do roba polni izkušenj s skupnim in samostojnim delom. Iz te gmote idej pa so se na prelomnici lanskega in letošnjega leta odločili ustvariti kar dva albuma.

Predzadnja izdaja, decembrski Ruff Dogin danes obravnavani album Blue Alibi predstavljata novo plat Mica Levi. Čeprav so bili že prej aktivni na področju popularne glasbe, so Levi sedaj prvič ustvarili glasbo pod svojim lastnim imenom. Pri skladanju uporabljajo ustvarjalne prakse, nabrane v preteklih letih, denimo spuščanje v orkestralno in industrialno glasbo, uporabljeno v filmskih kompozicijah, ali pa distorzirano kitaro v kontekstu svojega eksperimentalnega popa. S skupkom tovrstnih prijemov so Levi dospeli do sinergije vseh vplivov in idej iz prejšnjih projektov ter ustvarili novo glasbeno stvaritev, eksperimentalno in indie, zlasti pa surovo in lepo. Vendar pa Blue Alibi ne stopa po stopinjah svoje predhodnice Ruff Dog, četudi sta obe rezultat nove stvaritve Levi. Obe plošči imata tudi podobno naslovnico, ki sestoji iz seznama skladb, izpisanega na belem ozadju. A čeprav se zdita zvočni in naslovni sliki obeh albumov podobni, opazimo, da so se pri zadnjem Levi pridružili številni gostje, ki obogatijo ploščo in s tem ločijo izdaji med sabo. 

Levi in gostje nam na albumu Blue Alibi predstavijo prepričljiv glasbeni izdelek s pravo mero raznolikosti v žanrskem smislu, hkrati pa z emocionalno in tematsko povezanostjo, ki zaznamuje ves projekt. V uvodnem komadu Whack gostuje kolektiv CURL, torej Sey in May, ki skupaj z disonantnim brenkanjem na kitaro Levi ustvarja občutke kolektivne norosti. Potem vokali potihnejo in slišimo le še kitaro in odmevajoče sinte, ki nam zapolnijo useša. Zatem slišimo prvo od mnogih balad, Rose, v kateri se kitara v efektu odmevajoče spaja z vokalom LeviV nadaljevanju se zvrstijo še balade Liquorice z eksperimentalno glasbenico Relax KevinSticks and Stones, v kateri se s svojim lastnim imenom pojavi traper Yung Leankomad Wave in nazadnje še Om om om om z melanholično vzvišeno poezijo Brotherja Maya. Komadi, kot sta Monk in Blue Shit, se vedejo kot bolj ambientalni ter introspektivni deli albuma. Ponujajo nam čas za refleksijo o prejšnjih baladah, pa tudi o dveh vmesnih komadih, uvodnem ter srednjem, ki je ustrezno poimenovan Betweenv njem pa ponovno gostuje Relax Kevin. Iz komada naredi z Levi najprej plunderfonično norišnico dveh vokalov, v drugem delu pa nas še pošteno prestraši s počasnim industrialnim razbijanjem. Outro nas po končni ravnini zapelje s shoegazerskim riffom.

Levi z gosti, ki ploščo žanrsko bogatijo, tudi s tematsko in emocionalno enotnostjo albuma Blue Alibi podajo učinkovit oris trenutnega stanja svobodomiselnega dela britanske družbe, ki je, po plošči sodeč, lahkotno melanholičen. Prisotnost gostov pripomore h kolektivnosti doživetega in prepreči, da bi izdaja učinkovala kot individualno doživetje. Občutki so tako močnejši, resničnejši. Skladbe na plošči so razvrščene temu primerno, saj je večina gostov zbrana na začetku plošče. Tam različni glasovi, ki se zdijo kot očitki in protesti različnih članov družbe, družno izražajo nezadovoljstvo ljudi. Konec plošče pa predstavljajo trije komadi, v katerih se Levi soočijo s prenesenim bremenom ljudi, ki so prej potožili. Njihove težave ponesejo naprej, češ jebi ga, kam bomo pa šli, če ne naprej. Namesto propada skozi melanholično depresijo vidijo luč na koncu tunela oz. valove v komadu Wave: »I can see the waves, cutting up the line, pushing on the sky …« Nek kanček optimizma, sicer zakopanega v strtih srcih mnogoterih ljudi, ostaja in – kot pravijo Levi – osvobaja.

Mica Levi - Waves
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.