Miha Peterlič: Nizke Vode

Miha Peterlič: Nizke Vode

Recenzija izdelka
14. 9. 2020 - 19.00

samozaložba, 2020

 

Pred nami je albumski prvenec domačega kantavtorja Mihe Peterliča. Če vam je njegovo ime kaj znano, je to verjetno zato, ker ste lahko Peterliča svoj čas na frekvenci Radia Študent slišali precej redno, saj je bil pred štirimi leti izpostavljen kot klubski maratonec, nato pa je malodane misteriozno potihnil. Nagovor ljubljanske urbane morale je ostal brez svojega prepoznavnega glasu, a šušljalo se je, da Peterlič nikoli ni odložil svoje kitare. In res – pred slabima dvema mesecema je sredi julija, sredi ljubega miru in brez kake promocijske strategije v čisto samoorganizirani maniri Miha Peterlič objavil osem komadov, ki sestavljajo novi album z naslovom Nizke vode

Spomnimo še malo, kdo je Miha Peterlič. Nekaterim lahko v uho takoj prikličemo njegov prepoznavni štikelc Reciklaža, to glasbeno reminiscenco na devetdeseta leta v stilu akustičnega grungea, odpeto z jasnim vokalom in kombinirano z riffi, ki bi jih z lahkoto spustil skozi en distorziran efekt, dodal ritem in bas linijo, pa bi spet žgalo, kot je nekoč. Peterlič je to že preživel in ta stil prerasel; od benda, ki je preigraval muziko iz svojih najvažnejših časov osamosvajanja, je vzel pot pod noge in se posvetil iskanju stabilnosti, fotografiji in samostojnemu ustvarjanju. V podtonu je ob akustični spremljavi zavel družbeni komentar in čeprav ni imel raskavega glasu, bi ga lahko povezali s približno 30 let starejšim Janijem Kovačičem. Govorimo bolj o stereotipnih podobnostih v stilu in besedilih – v isti koš bi lahko pasal še Jure Novak in Natriletno kolobarjenje s praho. A Peterlič z novim albumom nakazuje odmik od »ojštrih« pesmi in, kot kaže, pluje stran od zvoka slovenskega rocka.

Referenco na plovbo smo podali namenoma, zakaj album z naslovom Nizke vode je poln sklicevanj na mirne in nemirne vodotoke, na jezera in razne vodostaje, na peno in potoke. Naslovna fotografija odseva drevesa v vodnem valovanju jasno spominja na fotografijo z naslovnice albuma For Emma, Forever Ago, ki predstavlja pogled na drevo iz lesene kolibe. Saj veste – taisti Bon Iver izpred trinajstih let. Ta album ostaja močna referenca; tudi za Peterliča, ki se očitno začenja vse bolj opirati na muziko in stile novega desetletja, saj se estetiki popularno poimenovanega indie folka ne približa zgolj z naslovnico. Peterlič teh vzorov ne posnema, ampak črpa iz njihovega stila in skuša tako najti svojo pot in svoj novi izraz. Zato sta v želji, v referencah in v načinu produkcije zaznavna odmik od nekega grungeevskega zvoka ter približevanje poetičnemu in pripovednemu kantavtorstvu.

Pogled v valove na naslovnici odraža tudi spremembo v vsebini. Komade izpred štirih let, pa tudi njihov stil, je pustil za sabo. Predstavlja se z osmimi komadi, v katerih družbenih in ljubezenskih odnosov ne komentira z optiko ljubljanske morale, ampak črpa navdih za prispodobe in asociacije iz naravnih pojavov. To jasno prikazujejo naslovi skladb: Nizke vode, Koraki, Zameti, Sipine, Zalivi. »In ko se dvignejo vodotoki, gladine bežijo v temo,« poje v skladbi Umiki. »Spomnijo razdivjani potoki na trenutek, ko je vse sam šlo.« 

Besedilo bi lahko interpretirali kot občutje, da v neurju mirnost izgine in s tem na plano privede težke spomine. Podobno odslikavanje narave najdemo na primer pri Andreju Trobentarju. Njegova verza »Gosta je hosta, zelena, porasla navzgor. Stebla pretanka zdaj debla so, krepka, še globlje je modro nebo,« zrcalita neko zaznano spremembo osebnosti ob opazovanju razraščanja gozda. Čeprav Trobentar ni Peterličeva direktna referenca in primer mogoče ni najbolj posrečen, je vseeno dovolj nazoren, da za tiste, ki se še spomnijo Peterličevih preteklih komadov, ponazori okvirni referenčni odmik od njegovih preteklih del.

Če albumu Nizke vode kje zmanjka, potem mu zmanjka nekje vmes. Rdeča nit izdaje sicer lepo teče, a umanjka ji kak komad ali dva, ki bi predstavljala nek vrhunec ali – nasprotno – popolno umiritev in bi prekinila siceršnji umirjeni tok osmih skladb. Verjamemo, da med poslušanjem polurnega albuma tega marsikdo sicer ne bo opazil, a to pogrešimo zgolj zaradi osebne izkušnje koncerta v živo. Marsikatere skladbe z albuma, kot sta na primer Zameti ali Peroni, ki so sicer super posnete, so nam namreč ostale v živem spominu zaradi koncerta pred tednom dni, na katerem so izstopale zaradi prepleta starejšega, bolj grobega, in novega, mirnejšega materiala.

Album Nizke vode sicer predstavlja pomembno stopnico na glasbeni poti Mihe Peterliča in to je moč čutiti tudi v komadih. Čeprav do ustvarjanja še vedno pristopa na podoben način kot prej – po navadi v pripovedni maniri, brez refrena in z netipičnimi prehodi med deli skladb –, je našel nov stil, ki mu ne da miru in žene njegove prste k papirju in kitari. Zagotovo si lahko obetamo zanimivega nadaljevanja, če bo Peterlič še težil k razvoju svojega stila. Nizke vode so uspešen in obetaven nov začetek.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.