MONTY ADKINS: RIFT PATTERNS

Audiobulb, 2014

Monty Adkins je angleški eksperimentalni glasbenik, ki se je z zadnjimi izdajami usmeril predvsem v ambientalno elektroakustično glasbo, ki združuje elemente akuzmatične oziroma postakuzmatične godbe, glitch-tronike ter soundscape muzik. Osrednji del novega albuma Rift Patterns predstavlja preparirani klavir, za katerega je Monty tokrat napisal precej izrazite melodije in harmonije. Klavir je prepariran na izredno zanimiv način, saj določene tone včasih nadomeščajo bolj, včasih manj uglašeni zvoki, ki pa so lahko harmonični ali neharmonični. Pod pokrovom klavirja se namreč nahajajo v ohišje privijačeni vijaki ter različni ostali predmeti, ki jih vzbuja nihanje kovinskih strun. Na ta način Monty Adkins že z neprocesiranim klavirjem ustvarja izredno razgibamo zvočnost, saj se zdi, kot da bi si eno melodijo podajali različni inštrumenti. V kolikor bi ploščo primerjali z na primer sorodnimi izdelki Fennesza in Ryuichija Sakamota, opazimo, da imamo tu opraviti z zvočno raznolikostjo že v samem akustičnem delu zvočne slike. Klavir namreč dopolnjujejo različni najdeni predmeti, ki zastopajo zvoke različnih realnih okolij. Koncept albuma namreč bazira na psihogeografiji, ki jo lahko razumemo kot igrivo in sproščeno metodo za raziskovanje mest. Pod psihogeografijo spada vsakršno spontano bluzenje po mestu in okolici, ki se zavoljo različnih notranjih vzgibov odmika od začrtane poti. Tako nas Monty Adkins z najdenimi predmeti iz različnih krajev nagovarja, da mu sledimo vse tja skozi podeželje v samo notranjost lastnih občutkov.

Akustični del plošče oziroma kompozicija za prepariran klavir je tisto, po čemer se plošča Rift Patterns najbolj razlikuje od prejšnjih. Nabor zvokov in procesiranj, s katerimi obdeluje akustični material, pa je precej podoben kot na zadnjih treh albumih. Vseeno pa je tudi elektornski del in posledično celota mnogo bolj razgibana, saj morajo elektronski spektralni komplementi loviti sonično dinamiko prepariranega klavirja. Zvočni dialog pa je še vseeno relativno počasen in nas tako pozibava v ritmu ambientalne glasbe. Pestra, dinamična in široka pa je tudi celotna zvočna slika, saj so zvokom skrbno odmerjene njihove pozicije, ki pa se prav tako kot vse ostalo prelivajo v počasnem tempu ambientale.

Ker gre za napredno glasbo, album ni izšel na vinilu, prav tako ne na kaseti ali CD-ju. Dostopen je le kot digitalni download, v nekompresirani 16- in 24-bitni kvaliteti. Zvočne datoteke pa dopolnjuje tudi iBook, kjer se glasba prepleta s prozo Deborah Templeton, fotografijo in dizajnom Stephena Harveyja ter videi Jasona Payna. Ker pa ogled knjige zahteva “iNeki” oziroma vsaj najnovejši Macintoshev operacijski sistem Mavericks, pa si neposodobljeni avtor tega teksta žal še ni uspel pogledati priložene elektronske knjige. Vseeno pa izredno pozdravlja odločitev za izdajo iBooka in se veseli dneva, ko bo lahko na seksi retina zaslonu občudoval multimedijski izdelek Rift Patterns.