MOTORPSYCHO: Here Be Monsters

Recenzija izdelka
26. 2. 2016 - 19.00

Rune Grammofon, 2016

 

Iz norveškega Trondheima prihajajoča zasedba Motorpsycho se lahko po slabih tridesetih letih obstoja pohvali z okoli dvajsetimi studijskimi albumi, ki jih zanesljivo niza na leto ali dve. Kljub tej hiperproduktivnosti pa bi težko rekli, da gre pri tem za postavljanje količine pred kvaliteto, saj vsaka plošča nosi povsem svojo identiteto. Skupina, ki jo mnogi neposrečeno označujejo za psihedelični rock, je žanrsko tako izmuzljiva, da je za njeno označitev treba našteti celo vrsto žanrov ali pa se takega vmeščanja v celoti vzdržati. Težko opredeljivi so namreč že posamezni albumi, še bolj pa pride bistvo njihove žanrske raznolikosti do izraza ob pogledu na celotno diskografijo. Od grungeovskih in stonerskih začetkov, ki jih najlepše prikazuje plošča Timothy`s Monster, je za band sledilo obdobje alternativnega, psihedeličnega in popovskega rocka. Kasneje, nekako s ploščo Black Hole/Blank Canvas, pa je zasedba svoj zvok osredotočila na progresivni in psihedelični rock s pogostimi primesmi hard rocka.
    
Pomemben mejnik novejše zgodovine tega banda je konceptualni album iz leta 2012, The Death Defying Unicorn, ki izstopa predvsem po svoji ambicioznosti. Dokončno je namreč prekinil prakso izdelovanja albumov kot zbirk krajših nepovezanih komadov, hkrati pa je dokazal, da so Motorpsycho še vedno sposobni velikega dela. Kljub temu obsežnemu albumu je zasedba v prihodnjih letih pridno predstavljala nove izdelke, ki jih mnogi kritiki neutemeljeno označujejo za presežni material s te plošče. Po treh studijskih albumih je lani izšel še posnetek nastopa v trondheimški cerkvi En konsert for folk flest, ki smo ga v sredo poslušali v RŠ Koncertu, odigrali pa so še improviziran nastop, na podlagi katerega je nastala nova studijska plošča Here Be Monsters. 

Norveški trio, ki na svojih ploščah zelo pogosto sodeluje z različnimi izvajalci in skupinami, tokrat nastopa samostojno. Glavno vlogo v bandu imata ustanovna člana in pisca glasbe Bent Sæther in Hans Magnus Ryan na basu in kitari, pridruži pa se jima še bobnar Kenneth Kapstad, ki je član zasedbe od leta 2007. Fantom temne tematike sicer niso tuje, a se jih na novi plošči lotevajo s prav posebno pozornostjo. Da ima plošča opravka z nečim mračnim in grozečim, namiguje že naslov, temu primerno pa je bil izid albuma postavljen v temnejši zimski čas. Here Be Monsters se tematsko ukvarja s posameznikovim bojem z lastno anksiozno in depresivno notranjostjo oziroma osebnimi pošastmi. In če je iztočnica plošče boj, je poraz njegov neizbežni rezultat. Na plošči izrisani lik se namreč grudi pod vedno bolj neznosnimi frustracijami, dokler ga te nazadnje ne pogoltnejo in na mestu njegovih čustev pustijo le praznino.

Zloveščo tematiko ponazori že začetni Lacuna/Sunrise, ki v svoji apokaliptični veličastnosti prikaže protagonista, sesuvajočega se pod občutkom sramu. Temno atmosfero stopnjuje komad I.M.S., ki s hitrejšim tempom in težjim zvokom pripravi teren za vrhunec in finale albuma, skladbo Big Black Dog. Zelo temna občutenja napoveduje že prispodoba črnega psa, ki je mimogrede tudi Morrisseyev izraz za lastno dolgotrajno depresijo. Sedemnajstminutni komad res sproži pravi plaz agresivnega donečega hrumenja, ki ga kot mali lucidni trenutki prekinjajo kratki akustični deli, preden se spet razgradi v kaos. Čeprav dvignjeno obrv pusti njegova klišejska struktura, ki ga otvori in zapre isto brenkanje, je Big Black Dog bistven komad za identiteto plate, saj njeno tematiko razčlenjuje najceloviteje.

Ustvarjeno napetost tu in tam sprosti zvok svetlega psihedeličnega rocka, nad katerim se Motorpsycho navdušujejo zadnja leta. V hipijevski San Francisco iz poznih šestdesetih se vrne Spin, Spin, Spin, ki je ustvarjen po vzoru psych-rockovske izvedbe te soulouske klasike zasedbe H.P. Lovecraft. Pozitivno noto nosi tudi pesem Running with Scisors, ki jo akustična kitara, razigrane melodije in flavta postavijo med najlahkotnejše trenutke na plošči. Povsem odvečno pa na plošči delujeta izjemno kratka inštrumentala Sleepwalking ter Sleepwalking Again. Služila naj bi kot intro prvemu in zadnjemu komadu na plošči, vendar pa bi le-ta zlahka preživela tudi z lastnima uvodoma.

Motorpsycho torej na novi plošči raziskujejo mračne globine človeške duše, v katere se občasno prebijejo žarki nostalgične psihedelije. Prav prehajanje med na prvi pogled nekompatibilnimi ekstremi ustvarja edinstveno dinamiko, ki jo najdemo na vseh njihovih ploščah. Dodajmo temu še kompleksnost in stalno nadgrajevanje svoje glasbe in jasno nam postane, zakaj Motorpsycho po vseh letih ostajajo zanimivi in aktualni.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.