Muzikačaka: Povezava in življenje na daljavo

Muzikačaka: Povezava in življenje na daljavo

Oddaja
11. 6. 2020 - 19.00

Samozaložba, 2020

 

+Povezava in življenje na daljavo+

Muzikočaka in njeno muziko smo s ploščo Tako, da ne bi bolelo, vzniknjeno iz osebne izolacije, prvič zares slišali že leta 2015, torej takrat, ko beseda (samo)izolacija še ni imela enakega mesta v kolektivni zavesti kot v teh dneh in morebitni prihodnosti. Takrat je Sara Korošec, ženska-bend, ki stoji za imenom Muzikačaka, tako kot znova tudi letos maja, ploščo izdala sama, v samozaložbi, zanjo odigrala večino inštrumentov, pela, pripravila naslovnico in vse posnela, sama. Tokrat pa je torej v Tolpi bumov na vrsti njena četrta plošča Povezava in življenje na daljavo, na kateri znova, četudi iz drugega zornega kota, pogleduje v samoto in oblike (ne)povezanosti oziroma možnosti povezljivosti predvsem takrat, ko je pred tabo veliko praznega prostora.

Samozaložena plošča lanske klubske maratonke
 / 2. 11. 2016

Na svojih prvih izdajah je Muzikačaka določene prazne prostore, v katerih bi lahko godli inštrumenti, polnila z računalniško generiranimi zvoki, efekti, njihovimi gumbi in funkcijami, kar pa je nato iz albuma v album postopno opuščala ter komadom tu in tam raje priključila roke ali sape človeških muzičarjev. Na novem albumu Povezanost in življenje na daljavo je tako z bobni dve pesmi zaokrožil Narmej Grager Lutarič, najprej v komadu Megla in nato še v zlovešči, stopnjujoči se mrtvaški koračnici V megli. Ko pa drugih ni, si Sara običajno z looperjem, nepogrešljivim pajdašem Muzikečaka, polaga plasti zvoka, ki se postopno z albumi vse bolj stegujejo v ambientalno izraznost. Zvočne pejsaže, denimo v komadih Tu ni nikogar, Veter, Sledi ali Dih, pa razteza in rahlja tudi z nalaganjem lastnega glasu, s katerim si sestavlja prave male zbore harmonij, ki v svojem ritualu odzvanjajo nad govorjeno besedo. Pesmi na novi plošči so predvsem polne klavirja, dronastih zvenov in nevsiljivo ponavljajočih se zank. Poleg zlogovnega harmoniziranja Muzikačaka v besedilih tudi šepeta, svoje besede pa je zbrala tudi v k izdaji priloženi knjižici s fotografijami.

Vse od zgodnjih pesmi, s katerimi je Muzikačaka orala kot Klubska maratonka po slovenskem klubovju, se je njena muzika v svojih temeljih le malo spremenila. Morda pa ravno zaradi te obče slabe povezave in fizične oddaljenosti deluje, kot bi Muzikačaka vselej ustvarjala en in isti album, ki ga že ves tke v Penelopin mrtvaški prt. Ta raste in se širi, a le zato, da bi niti kasneje avtorica lahko spet razdrla in ponovno tkala v neskončnem vzorcu večnega ponavljanja. Tako nekako se v diskografiji Muzikečaka zlagajo pesemski dokumenti odsotnosti in označevanja izgubljenega časa, melanholije ter odmevi nečesa, kar deluje, kot bi se zrcalilo iz njenega okolja.

Tsujigiri, Muzikačaka, Boris Sound System Ukrepstival, FLO, pistol mustang
 / 26. 5. 2020

Stanovitnost zvočne slike raste iz nabora ponavljajočih se loopov Sarinih izbranih, bolj ali manj stalnih inštrumentov in drugih izraznih sredstev - od klavirja, harmonike, glasu, terenskih posnetkov do besedil oziroma poezije in vključenih fotografij. Razvlečenost trajanja, neskončni sprehodi, živali, notranje in zunanje krajine so pogosti spremljevalci značilne glasbe Muzikečaka, pod črto pa vse to zrcali njene domače Haloze, ki jo mučijo, tolažijo in hkrati navdihujejo, kot okostje držijo skupaj vse njene štiri albume. Ko je Urška Savič v recenziji obravnavala retrospektivno razstavo fotografa, Haložana Stojana Kerblerja, katerega fotografijo je Muzikačaka uporabila kot naslovnico svoje plošče Pol dan in pol noč, je zapisala, kako je »odtis preminulih stoletij, ki jih je Kerbler nekoč našel med preprostimi haloškimi ljudmi, sedaj lahko zaznati le še v razpadajočih ometih in odpadlih opekah, zraščenih s travo. Haložani so namreč izginili«. Komadi se ovijajo okrog teh zapuščenih okostij hiš, v katerih glas odmeva, ko avtorica sama sebi ali pa hišam v uspavanki prigovarja in zatrjuje, da tu res ni več nikogar. 

V niansah monotonosti, ki prežemajo plošče Muzikečaka, se tudi tokrat morda ujamemo v pričakovanju mikrovalovnega piska iz neke druge notranje krajine, še ene ženske-benda, Grouper, katere muzika se je prav tako raztezala in navidez nikoli razrešila. Komadi Muzikečaka so raznoliki sami zase in polni so podrobnosti, ki jih opaziš šele, ko zares prisluhneš. V teh muzikah nam Sara predaja svoje poslušanje samote, včasih preglasne za le enega človeka. V vetru, ki lahko valovi kot morje, poslušalca preplavi otopel občutek paraliziranosti in žalovanje ob odmevih nekih drugih časov, preživetih situacij in stanj osamljenosti. Ti komadi ritualizirajo razraščanje korenin iz stopal v plasti preteklosti in osame, kakršna je za nekoga morda le nekajmesečna zapoved, za drugega pa normalnost, v kateri se zdi, da te sčasoma tudi pojé, medtem ko se s podaljšanimi deli trenutka in stikov z družbo tam onkraj trudiš ujeti in zadržati signal. S prostori, v katerih zbori zvenijo v različnih odtenkih glasov, tam, kjer naj bi bil signal močnejši in kjer so zapuščene hiše skrite ali poteptane v zemljo. Ne vemo, kaj, če sploh kaj, Muzikačaka še čaka. Morda čaka na kak nov ovinek že dobro znane poti, na še en sončni vzhod, ali morda le na nujo, da bi čez mehak in v svoji monotonosti kreativen zvok nekdo, ki se je ponovno spomnil na svoj glas, na vsa pljuča zavpil ...

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Lingua Ignota

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness