Negative Plane: The Pact

Invictus Productions in The Ajna Offensive, 2022

Za grandiozne podvige je treba imeti potrpljenje. To velja tudi za Negative Plane, ki so izdali ploščo, na katero smo čakali več kot deset let. The Pact... je ena izmed najbolj dodelanih plat zadnjih časov ter absolutna mojstrovina tako glasbe kot koncepta. Tako kot vsi njihovi albumi je tudi ta izšel pri založbi Invictus Productions, ki skrbi za evropski trg, in pri The Ajna Offensive, ki je ploščo izdala za severnoameriški trg. 

Negative Plane so si z izjemnimi izdajami priborili takšen status, da ob misli na ameriški black metal in prav tako čudaški black metal takoj pomislimo nanje. Gre za enega izmed najbolj originalnih bendov na sceni. Leta 2001 ga je ustvaril Nameless Void, nakar se je pridružil Bestial Devotion, ki je na začetku igral kitaro, od leta 2003 pa bobne. Ta ustvarjalec stoji za projektom Funereal Presence in tudi ta entiteta ameriškega black metala sodi v sam vrh svetovne metalske produkcije. Sodeč po projektih Nameless Void in Bestial Devotion na soroden način ustvarjata glasbo, saj oba črpata iz klasičnih black metal gibanj. Duu se leta 2010 pridruži Diabolic Gulgalta in prvo leto igra bas, s katerim ga prvič slišimo na drugi studijski plošči Stained Glass Revelations. Glasbenik prevzame vlogo drugega kitarista, ko se jim pridruži še zadnji član Thammuz, ki prevzame vlogo basista.

Negative Plane v tej formaciji ustvarijo konec aprila izdan tretji studijski album The Pact..., čeprav se material za ploščo v glavi Nameless Voida začne rojevati že leta 2016. Kljub takratni veliki količini idej še ni imel skupne tematike, a leta 2017 je bil Nameless Void na potovanju po Evropi. V Regensburgu sliši zgodbo o prekletem kamnitem mostu in o zgodbi arhitekturnega učenca, ki je prodal svojo dušo hudiču, da bo prej zgradil most kot njegov učitelj katedralo. Za uspešnost je hudič zahteval duše prvih treh, ki bodo prečkali most, učenec pa je čezenj poslal petelina, kokoš in psa ter preigral hudiča. Skratka, ta zgodba je navdihnila tematiko plate in njeno osredotočenost na zgodbe s faustovsko kupčijo. Kot še eno naključje pa se zgodi še ena zanimiva situacija. Kot priporočilo za ilustracije v »bookletu« so dobili Bena Harffa. Nameless Void je Benu poslal 2500 besed dolg opis besedil, in ko je Ben videl tematiko, je povedal, da imajo v Kölnu sorodno zgodbo, v kateri je arhitekt prodal svojo dušo in duše svoje družine hudiču, da ustvari najlepšo katedralo. Ti dve zgodbi sta bili osnova tudi za besedila na prvih dveh skladbah, A Work to Stand a Thousand Years in Poison and the Crucifix. Nameless Void zgodbe priredi in jih naredi bolj blasfemične in krute. Logična je tudi povezava z Goethejevim Faustom in zato ni naključje, da je na platnici stara fotografija bara Auerbachs Keller v Leipzigu, v katerega naj bi zahajal tudi Goethe.

Da bi bila ta besedila še bolj učinkovita, so kompozicije napisane tako, da vzbujajo morbidno vzdušje pri vizualizaciji besedil. Ta element na plošči je ključen, da ploščo jemljemo resno kot kandidata za najboljšo izdajo tega leta. Opazna je razlika med zdajšnjim in preteklim bendovim zvokom. Tokrat slišimo bistveno bolj čisto produkcijo. Kitare imajo fenomenalen oster zvok in tudi vsi drugi elementi so zelo pristno zveneči; spominjajo na zvok, ki je bil tipičen za prvi val black metala.

Negative Plane radi ustvarjajo dolge skladbe. Tudi na zadnji plošči je tako. Skozi kompleksne kompozicije slišimo različne vplive. Bend je znan po tem, da rad plava med prvim in drugim valom black metala. Slišimo vplive južnoameriških pionirjev, kot sta Sarcofago in Vulcano. Prav ta benda sta osrednji navdih na plošči The Pact... Zanimivo je slišati tudi različne pasaže, ki nas spominjajo na kakšne stare progresivne rock bende. Takšni momenti ustvarjajo neznosno napetost, ki je ponavadi prekinjena s hitrimi deli. Količino in intenzivnost kitarskih idej je zelo naporno prebaviti ob prvih poslušanjih in priznati si moramo, da je to ena izmed tistih plošč, ki jih vzljubiš šele po večkratnem poslušanju. Dinamika riffov je gromozanska. Nenehno se prepletajo riffi na nižjih tonih in histerični riffing na visokih tonih. Prav tako smo nenehno na trnih, saj se ritmi tudi nepričakovano menjujejo. Vse to tvori veličastno glasbeno izkušnjo. Material na albumu traja skoraj uro, toda ob poslušanju plošče čas teče hitreje in hitro se zavemo, da smo poslušali album v celoti in bili popolnoma prevzeti s peklenskim ritmom plošče. 

Negative Plane so nas na še eno mojstrovino pustili čakati več kot deset let. Ampak lahko si priznamo, da izkušnja ob poslušanju te plošče opravičuje dolgo hrepenenje po novem materialu. Nameless Void pravi, da na nov material ne bo treba dolgo čakati, saj imajo že ogromno količino idej, na katerih že delajo.