Nemeček: Prokletije

Recenzija izdelka
5. 1. 2022 - 19.00

samozaložba, 2021

Lani, točno mesec pred Jurjevim, je ta pradavni praznik po kdo ve koliko letih dobil svežo pesem. Vsakoletnemu praznovanju ob ponovnem bujenju narave je pesem posvetil Vedran Živković, trenutno edini član zasedbe Nemeček. Komad Jurjevo, ki vedno znova zaropota z izvirnim izrazjem, stoji nekje v vozlišču tamburaške tradicije in ekstremnih kitarskih godb. A aktualna podoba zasedbe Nemeček izvira vsaj iz dveh različnih Vedranovih ozadij. Nekdaj kvartet je na svojem istoimenskem debiju iz leta 2018 najprej uveljavljal nasršen spoj hrupnega rocka, postmetala, psihedelije, space rocka in še česa. Vsaj kar zadeva hrupne in distorzirane zaplate, jih je Nemeček vsekakor obdržal. Še leta pred to zasedbo pa je Vedran deloval v bendu Mokre Gljive. Šlo je za učinkovito mešanico psihedeličnega rocka, etna in jazza, tradicije in moderne godbe, ki so jo znali igrivo predstavljati tudi v kabarejskem performansu. Večkrat tudi neelektrificirano s tamburico, harmoniko in tolkali. Danes obravnavani album Prokletije je zares na grobo torej Vedranov spoj odprtosti Gljiv in agresije začetnih Nemeček po slovansko, mitološko.

Prokletije je prvi album napovedane trilogije. Sestavlja ga šest pesmi, ki so razsekane med ambientalne izlete in distorzirane juriše. Včasih se zdi nepojmljivo, da so glas, tamburica, kitara in razno zankanje vse, kar Vedran uporablja. Nobene konvencionalne ritem sekcije ali česa drugega ne slišimo, a ju tudi ne pogrešamo. Domala sintovsko se sliši slojenje vmesnih pesmi, ki se nevpadljivo odvijajo v stilu začetnih temačnih elektronik Tangerine Dream. To so Prokletije 1.1, 1.2 in 1.3, nepete, skorajda sintovsko čuječe razgrnjenosti, ki s svojo neobremenjenostjo držijo antipod odpetim pesmim Jurjevo, Dajbog in Pored rijeke Drine. Ko se psihedelija, etno tradicija, metal in hrup povežejo v eno, poteki omenjenih treh pesmi razpadajo in znova gradijo votlinast zid hrupa, ki ima prostor tako za epopeje na dolgi rok, kot je zaključni Pored rijeke Drine, kot tudi za skoraj groove metalsko nastrojen Dajbog in mistično izmuzljivo Jurjevo

Svežina intenzitete neke folk glasbe
 / 26. 5. 2021
Momenti, ki jih na Prokletijah ni malo, na dan privedejo skorajda več sorodnosti z glasbami ekstremnih kitarskih žanrov kot pa s temačnimi neofolk stvaritvami. No, to je seveda stvar osebnih interpretacij. Podobno zajemanje tako iz ekstremnega kot iz folkovskega v primerjavi z Nemečkom lahko vidimo pri Gašperju Letonji in albumu Ivy. Sinkopirane kitare, ki držijo glavnino ritma, in odmevni kriki čez razburkane rifaže so v zaletih lahko neskončno učinkoviti. Način podajanja besed v glasniškem, pridigarskem slogu prek razgibane podlage spomni na Davida Eugena Edwardsa in njegove 16horsepower, pa tudi na Michaela Giraja in Swanse v skrajno himničnem vzdušju. Pozabljeni pa ne ostanejo niti samoborski tambura death metalci True, ki so že pred leti lomili generičnost deathmetalskih in hardkoraških barier.

Prokletije bi marsikdo nemara stlačil tudi v enega najbolj neposrečenih glasbenih oklicev, ki se odziva na world music. Tja spadajo zadnje čase prav vsi in hkrati nihče. Razen če nisi s tega planeta. Kar zadeva lokalne, tradicionalne tematike, se Nemeček bolj približa Kries kot pa pobratenim in prej ustanovljenim Legen, seveda z več distorzije, ali pa tudi nekaterim stvaritvam vsestranskega brenkača Miroslava EvačićaProkletije krasi lokalna simbolika, ki je že skoraj pozabljena, a hkrati pušča in dovoljuje širšo razlago. Če je Jurjevo bujenje narave in nekaterih živali iz onstranstva in je to prvi album trilogije … Dođi mirno na Jurjevo!

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.