Nihiloxica: Kaloli

Nihiloxica: Kaloli

Recenzija izdelka
14. 7. 2020 - 19.00

Crammed Discs, 2020

 

Drago spletno občestvo Radia Študent. Današnji album naj vam služi kot obliž na odprto rano vseh koncertov in festivalov, ki ste se jim letos poleti primorani odpovedati. Nihiloxico bi na festivalskem urniku zelo verjetno našli umeščeno v vrhunec noči, v magični mehurček, ki se ustvari nekaj po polnoči, ko je občinstvo že dodobra, a ne preveč podmazano z alkoholnimi zvarki in ko se dokončno razkraja dnevni snobizem dobrega okusa in žanrskih plemen. Prav tako bi šestčlansko zasedbo slišali že od daleč, saj bučanje povečini bobnarskega rafala od poslušalca zahteva, da glasbi aktivno prisluhne.

Čeprav je muzika z debitantskega dolgometražca Kaloli inherentno plesna, njen zvok ne ustreza trenutno najsplošneje razširjeni konceptualizaciji elektronske glasbe, s katero največkrat povezujemo plesnost. Če pa vemo, da je Nihiloxica skupni projekt ugandske zasedbe Nilotika Cultural Ensemble in dveh Britancev, jazzovsko izšolanega tolkalista Spooky-J-ja ter elektronskega producenta pq-ja, ki so začeli sodelovati pod budnim očesom kolektiva, založbe in festivala Nyege Nyege Tapes, kaj hitro začnemo razumeti širšo sliko.   

Nihiloxico bi bilo napačno odpisati kot še eno, stereotipe izpolnjujoče sodelovanje med globalnim severom in globalnim jugom. Spajanje elektronike in svetovnih glasb se, če pogledamo resnici v oči, resda velikokrat dogaja na račun domnevno eksotičnejših in nenavadnejših struktur, ki uveljavljenim glasbenim oblikam vdahnejo svežino, dokler se tudi same ne izpojejo in jih nadomesti druga trendovska alternativa. Treba se je le spomniti na footwork, gqom, kuduro, kumbio, batido ali reggaeton, glasbe, ki niso vpletene le v neenaka geografska razmerja moči, temveč jih izoblikujejo tudi rasne, spolne, razredne in nacionalne spremenljivke.

Kar Nihiloxici in sceni, osnovani okoli Nyege Nyege, kontinuirano uspeva, je ustvarjanje glasbe, pri kateri se primarno ne razmišlja o binarnosti med nacionalnimi instrumenti in zahodnimi igračami elektronskih producentov. Jedro zvočne pokrajine albuma Kaloli ustvarja set bugandskih bobnov, nabor regionalnih tolkalskih instrumentov, med katere spadajo engalabi, namunjoloba, empuunyi in ensaasi, osnove za melodije in ritme, ki jih ustvarjajo z njimi, pa izvirajo iz celotne države. Za njih so odgovorni Alimansi Wanzu Aineomugisha, Jamiru Mwanje, Henry Kasoma in Henry Isabirye, preostala britanska člana zasedbe pa delujeta znotraj jezika, ki so ga skupno izoblikovali, in pridajata predvsem melodične, povezovalne elemente. Zasedba torej ne poustvarja konvencij evropsko-ameriške elektronske glasbe, kar omogoči, da o spoju dveh kultur razmišljamo skozi prizmo združevanja dveh plesnih kultur in ne skozi združevanje civiliziranega žanra plesne elektronike s prvinsko tradicijo svetovne glasbe. 

Zasedba je v komaj štirih letih delovanja na mnogoterih festivalskih odrih izostrila uho za temačen, big room techno. A dragi poslušalec, iz glave si kar izbij podobo Rodhada ali Amelie Lens. Danes ne govorimo o zdolgočaseni štanci, na katero se premikajo le čeljusti, temveč o mogočnem zvočnem zidu, ki zatrese celotno telo. Glavni atribut benda so kljub odličnemu albumu živi nastopi, na katerih se neposredno izkaže eksplozivnost njihove glasbe. Na spekter ritmik, ki jih uporablja Nihiloxica, bi z zavidanjem gledal mnogoteri bobnar, tako med prekanjenimi jazzerji kot metalci. Na sinkopirane in poliritmične kompozicije pa padajo tudi novodobnejši didžeji, čeprav za Nihiloxico ob ustvarjanju muzike ti niso primarnega pomena. Kljub temu je trditev, da bendovi komadi v setih ne bi izpadli dobro, pravcata laž. A zdi se, da skladbe potencial glasbenega transa lahko izpolnijo le v daljši igri zvočne repeticije in permutacije znotraj benda samega.

Izdaja Kaloli je po dveh krajših EP-jih za Nyege Nyege pristala v katalogu renomirane belgijske založbe Crammed Discs. Do določene mere to nakazuje na bendovo kvaliteto, pa tudi na globljo infiltracijo v kulturno industrijo, ki obstaja na presečišču transnacionalnih glasbenih povezovanj, glasbeno umetniških festivalov in predragih rejvov. O Nihiloxici navsezadnje ne moremo reči nič slabega, z glasbo ga sekajo, benda ne moremo razumeti kot prodanega, močno pa lahko dvomimo o njihovi dolgotrajnosti na sceni, ki zaradi virusnih omejitev deluje brez živih nastopov in, še pomembneje, ki vztraja v dobrih starih časih neodgovornega ravnanja.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness