NNEKA: Soul Is Heavy (Sony, 2011) (ponovitev 1. 12. 2011 ob 00.30)

Nigerijsko nemška pevka Nneka je pred tremi leti zatresla polje pop soula, torej polje, ki je sicer hegemonično rezervirano za predvsem ameriške in britanske izvajalke ter izvajalce. Soul is Heavy je njen tretji album, ki nadaljuje sprehajanja po žanrih reggae-ja, soula in hiphopa znotraj jasno formuliranih obrazcev popa, a z močno družbenokritično vsebinsko noto. Album bo mlada vokalistka predstavila tudi v okviru nove forme Druge godbe, ki programski sklop sedaj ponuja tudi konec leta.

* Nigerijsko nemška pevka Nneka je pred tremi leti zatresla polje pop soula, torej polje, ki je sicer hegemonično rezervirano za predvsem ameriške in britanske izvajalke ter izvajalce. Soul is Heavy je njen tretji v Evropi izdan album, ki nadaljuje sprehajanja po žanrih reggae-ja, soula in hiphopa znotraj jasno formuliranih obrazcev popa, a z močno družbenokritično vsebinsko noto. Album bo mlada vokalistka predstavila tudi v okviru nove forme Druge godbe, ki programski sklop sedaj ponuja tudi konec leta.

Nneka je odraščala v Warriju, na jugu Nigerije, njen oče je Nigerijec, mama pa Nemka. Pri devetnajstih letih je Nneka potem iz države pobegnila, po naklučju pa pristala v Hamburgu, Nemčiji in kmalu študirala antropologijo in arheologijo. To je bilo nekje na začetku tisočletja in bili so precej negotovi časi za kasnejšo pevsko zvezdnico. Še v Nigeriji je razmišljala o študiju računovodstva, v Hamburgu pa se preživljala s čiščenjem sanitarij, prodajanjem v butiku, delala je za pultom v uradu za izdajanje vozniških dovoljenj, čeprav sama vozniške ni imela. Potem je spoznala didžeja in producenta afganistanskega rodu Farhota in skupaj sta začela v njegovi kleti delati musko. Čeprav na začetku obeti niso bili ravno rožnati, založbe so ju odvrnile, češ da glasba ni dovolj tržno zastavljena, da aranžmaji niso dovolj klišejsko “orkestralni”, pa ju to ni ustavilo. Izdaji prvega Ep-ja in potem še albuma Victim of Truth pri majhni založbi Yo Mamma's Recording Company je prinesla veliko več kot bi si upali misliti. Nneka je namreč skoraj v trenutku obrnila glave po celi Evropi, Sunday Times pa je album proglasil celo za “najbolj kriminalno spregledano ploščo leta.” A misijo nemogoče Nneka izvede šele kasneje. Okoli leta 2009 ji namreč uspe nekaj, kar uspe le peščici neameriških izvajalcev novega soula. Prebije se v ZDA, na neizprosni ameriški glasbeni trg.

Soul is Heavy je njen tretji album, namenjen evropskemu trgu. Produkcijo je spet delal njen kolega, njena desna roka Dj Farhot, med ostalimi sodelavci pa najdemo še kar nekaj zanimivih imen. Namreč plato sta miksala Phillipe Weiss in Tom Elmhirst, oba izkušena mačka, ki imata za seboj izjemne pop reference, slišimo pa tudi dva eminentna gosta, britansko nakladačico Ms. Dynamite in ameriškega raperja Black Thoughta iz skupine The Roots.
Produkcija je suverena in napiljena, podlage pa očitno ujete v obrazce popa, ki jih producent Farhot s sprehajanjem po raznih stilih, od reggaeja do rocka, zvija in s tem ustvarja prepotrebno pestrost materiala. Afro soul pop je tako precej napačna oznaka godbe Nneke, saj je estetika povsem zahodnjaška, sledi o kakem afrobeatu recimo sploh ni, ali pa so dodobra zabrisane med rockerskimi kitarskimi rifi, baladnimi klavirji, reggaejaškimi ritem kitarami, pop pihalnimi in godalnimi sekcijami ...
Posebnost Nnekine glasbe pa ni v inštrumentaciji, ampak seveda v njenem petju. Na vokalu je mlada pevka povsem prepričljiva, suverena in ima neverjetne vokalne sposobnosti, pa naj gre za klasično soulersko petje, bolj kantavtorsko izpoved ali rapanje. Je karizmatična, deluje skromno, a hkrati samozavestno. Edinstvena pa so tudi njena besedila, ki ne samo, da so družbeno angažirana, kar je jasno in pričakovano, ampak so na trenutke neznačilno temačna, osebno is splošno družbeno stisko opisujejo doživeto, z barvitimi, včasih skoraj morbidnimi prispodobami. Ton na mestih ni emancipatorno pozitiven, kot pri njenih ameriških kolegicah Eryki Badu in Lauryn Hill, ampak skoraj pesimistično fatalističen, zelo rada pa izpoveduje tudi svojo vero in zaupanje v Boga. No, vse seveda znotraj jasne pop forme, tako da praktično vsak komad ustreza normativom valov nealternativnih radijskih postaj. Od znanih dveh gostov se z nabritim besedilom bolje odreže Ms. Dynamite, v preteklosti pa se je bolje odrezal tudi Farhot, saj produkcija tokrat, čeprav je raznolika in obrtniško skoraj brez napake, vseeno deluje premehko, na trenutke, sploh na rockerskih delih klišejsko, zeznil pa je predvsem pri sami dramaturgiji. Plošča Soul is Heavy sploh ni heavy oziroma na mestih, kjer je heavy, deluje odlično, stvar funkcionira. A baladnih delov z osladnimi klavirji je preveč in čeprav se Nneka odlično znajde tako v bolj našponanem kot tudi povsem ležernem ali ritmično reperskem okolju, pa ves njen izrazni potencial zaradi mlačne produkcije ne pride do izraza oziroma nanj na določenih delih le konkretno namignejo. Nnekin soul je težak in resen, a podlage tega ne zaobjamejo povsem.

Soul is Heavy tako zvočno ni revolucionaren izdelek, na trenutke je celo precej polikan. A Nneka vseeno suvereno nadaljuje svojo, ne pozabimo, mlado kariero in nanjo v prihodnosti lahko še kako računamo. Tako da komaj čakamo spet kak produkcijsko bolj drzen projekt. A tudi Soul is Heavy prav zaradi Nnekinega odrskega obvladaštva velja preveriti tudi v živo, kar pa se obeta devetega decembra v organizaciji zimskega oddelka Druge godbe v Kinu Šiška.

pripravil Borja Močnik