NOČ: Demo III

Samozaložba, 2015

Prvi nedeljski termin Tolpe bumov v letu 2016 namenjamo nekoliko spregledani domači izdaji, ki jo je luč sveta osvetlila na začetku lanskega decembra. In ko omenimo zrenje za lučjo sveta, se pravzaprav pri tej izdaji ne bi mogli bolj nerodno motiti: gre namreč za izvajalca z imenom Noč, ki je svoj Demo III zapakiral v dobro uro dolg bandcampovski paket, od koder sta se iz teme izvili tudi njegovi predhodni zabeleženi izdaji, naslovljeni Demo in Demo II, kakopak.

V Tolpah bumov skušamo v glasbeni redakciji Radia Študent slediti aktualnim in tako ali drugače zanimivim izdajam v tekočem letu, v letnem pregledu naj lanskih albumov pa smo pred dobrim tednom dni zlasti pri tujih izdajah ugotavljali, da je leto 2015 dostikrat zaznamovala obstranska vloga same glasbe, ko je šlo za največkrat omenjene albume. Morda je tudi zato tako osvežujoče nocoj obravnavati domačega ustvarjalca pod imenom Noč. One-man metal format sam po sebi ni nekaj blazno novega, Leviathan, Paysage d'Hiver, Xasthur, Striborg so le najbolj razvpiti protagonisti tega do-it-all-yourself pristopa. Tak način dela ima nedvomno svoje prednosti, ki jih prepoznava in izčrpava tudi mladi glasbenik, podpisan pod današnji izdelek.

No, če o izdelku lahko sploh zares govorimo: na Bandcampu Noči je navedeno, da lahko katero izmed dvajsetih izvodov kaset, na katerih naj bi bil zapisan album, pridobite le pri avtorju osebno, iz oči v oči. Sodeč po oznakah ga gre iskati v Kranju. A preden se podamo na kasetarski lov, poglejmo, s čim imamo sploh opravka. Ko smo omenili svežino, smo najširše ciljali zlasti na to, da zvok oziroma glasba zavzema prvi plan. Nobenih očitnih trikov, nobene posebne agende, ki bi pod sabo zasenčila glasbeno plat, nobenih promocijskih zvijač.

Ko smo malo prej izpostavili one-man metalce, ni bil namen vleči direktnih glasbenih vzporednic med njimi in Nočjo. Ob izrazu black metal zaradi zgodovine žanra verjetno še zdaj marsikdo otrpne, čeprav se zvrst sem in tja elegantno osvobodi svojih nekdanjih spon. Tako je tudi v primeru Noči in izdaje Demo III. Gre za skupek šestih komadov, od katerih ni noben krajši od osem minut, tako da so to pravzaprav že krajši, povezani epi. Povezani so zlasti s tematikami v besedilih, ki se sučejo okoli, presenečeni boste, povsem človeških reči. Zaupanja pa bolečine, čudenja nad človeško naravo, minljivosti, sovraštva in ja, celo ljubezni. Pa naj bo pojem še tako izmuzljiv, kot se včasih zdi.

A naj opis lirike ne zavede: ne pričakujte nenadzorovane jamrarije. Besedila se spretno izognejo temu, da bi zaplavala v klišejsko patetiko, pravzaprav odsevajo zrelost, ki kar nekako preseneti. Tak je tudi instrumentalni del; atmosferične harmonije in blastbeati; okej, to resda spet ni nič takega, da bi človek ob tem obnemel, a Noč v to vplete še sintovske linije pa kako pogumno kitarsko solažo, komorne orgelske zvoke, odsekano math-rock ritmiziranje in tiste sorte zametke progresive, ki za tren spomnijo denimo na Porcupine Tree. Še bi lahko naštevali slogovne posladke, ki jih najdemo na pričujočem albumu, a naj bo odkritje kakega izmed biserčkov prepuščeno tudi tebi, dragi poslušalec. Lahko pa omenimo denimo zunanjo podobo albuma, ki je nekoliko nalik izgledu albuma sondaža materničnih žalosti (a sondage of cervical sorrows) prav tako domačega izvajalca Vlaknasta in je lani izšel v podobnih okoliščinah. 

Skratka, Noč ima svojo ... No, pustimo zlajnane rime in idiome, čeprav se zdijo prikladni. Recimo raje, da bi bilo Noč kljub samosvoji delovni etiki, ki jo je nemara za zdaj še težko reproducirati, zelo zanimivo videti in slišati še v živem kontekstu. Upamo lahko denimo, da ga zvabimo v karavano Klubskega maratona 2016. Naj za konec dodamo le še to, da gre za polnokrven album, ki bi si nedvomno zaslužil tudi polnokrven naslov. Demo format je pričujoča izdaja nedvomno prerasla.