No Age: An Object

Recenzija izdelka
18. 8. 2013 - 19.00

Sub Pop, 2013

 

No Age, kalifornijski kitarsko-bobnarski dvojec, je svoj velik preboj naredil že z debitantsko ploščo Weirdo Rippers, ki je skupek prej izdanih singlov. Kitarska hrupnost, ki raztrga sluhovode tako kot hrapav asfalt uniči skejterska kolena, se je nadaljevala v naslednjem albumu Nouns. A pri No Age ne gre zgolj za intenziven in brezkompromisen noise, pod razburkanim površjem se namreč skrivajo nežne in krhke melodije, pop pesmice in všečni refreni. Tako kot Randy Randall in Dean Spunt združujeta agresivnost punkovske kulture z nežnostjo pop melodike, tudi v svoje glasbeno ustvarjanje poleg kitare in bobnov vpeljujeta neštete zvočne efekte. Kar pripelje do tega, da so pesmi in njihova struktura nerazdružljive z zvočno estetiko, ki jo tvorita New Age. Ta se z leti oziroma ploščami za nianse spreminja. Tretji album Everything In Between se je namreč za malenkost očistil, pridobil bolj všečen pop zvok, ob tem pa ohranjal markantno hrupnost.

V punk pop pesmice, ki so ojačane s pošteno mero hrupnosti, se v glasbo No Age vriva tudi abstraktna zvočnost, ki ni zgolj v vlogi podajanja ambientalnih učinkov, ampak se aktivno vključuje v strukturo pesmi. S to mislijo pa se znajdemo pri njihovem novem, že četrtem albumu z naslovom An Object. Te abstraktne prvine se namreč še bistveno bolj vključujejo v samo strukturo pesmi. V bistvu je album grobo rečeno razdeljen na dve polovici, pri čemer se drugi del očitno nagiba k abstraktnemu značaju. A tudi preostanek albuma ima novo preobleko, ki sta jo No Age nakazovala s postopnim očiščevanjem zvoka. Če smo namreč v preteklosti iskali melodičnost pod plastmi hrupa, se sedaj najdemo v skoraj obratni vlogi. V melodijah iščemo grobost in vrtanje v ušesa, to, kar sta nam No Age po pravilu servirala v prvem planu. I Won't Be Your Generator je očiščena, spevna punk pesmica, pri kateri brez napora slišimo to, kar samo včasih pri New Age iskali med gostimi kitarskimi plastmi. In tudi, ko C'mon, Stimmung spomni na Fever Dreaming z albuma Everything In Between, se zdi še bolj dostopna skozi polikan zvok.

No Age sta torej z albumom An Object naredila velik preobrat, saj sta odvrgla plasti hrupne spevne agresivnosti, njun najbolj očiten trademark. Sta s tem postala dolgočasna, predvidljiva in mehkužna? Nikakor ne. Kljub očitni spremembi njuna formula ostaja, še vedno gojita zvok, ki je takoj prepoznaven kot njun lasten. Saj v bistvu dobro vemo, da ju bolj kot kitarska agresivnost opisuje zvočna večplastnost. In to je še vedno slišati, še posebej po tem, ko se spomnimo, da An Object v drugi polovici postaja instrumentalno abstrakten. Ti momenti so bili vsebovani tudi na preteklih ploščah, zvočna nedefiniranost je bila slišana na zgodnjih singlicah in debitantskem albumu, a tokrat je bistveno bolj vključena v pesmi, kot pri komadu Running From A-Go-Go.

Ob tem lahko pomislimo, da se No Age v principu niti nista toliko spremenila, kot bi si mislili. Punk pop pesmice namreč še vedno niso zgolj to, saj se ob spevnih melodijah nahajajo zvočni drobci, ki tvorijo večjo sliko. Obenem se pri pesmi A Ceiling Dreams Of A Floor melodična forma umika širši in nedefinirani zvočnosti, pri čemer se ponovno znajdemo pri različnih plasteh glasbe No Age. Te zvočne nianse so tokrat še bolj prepletene, morda tudi zaradi odsotnosti agresivne hrupnosti. Če torej na začetku poslušalec pomisli, da je novi album le očiščena verzija preteklih albumov, s čimer bi No Age izgubila ostrino, se moti. An Object je krhka in prepletena zvočnost, ki vseskozi prehaja med punk popom in širšimi abstraktnimi oblikami.

 

No Age - An Impression
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.