Oren Ambarchi, Stephen O'Malley, Randall Dunn: Shade Themes from Kairos

Oren Ambarchi, Stephen O'Malley, Randall Dunn: Shade Themes from Kairos

Recenzija izdelka
27. 7. 2014 - 19.00

Drag City, 2014

 

V nocojšnji Tolpi bumov se bomo prepuščali težkemu zvočnemu valovanju albuma Shade Themes from Kairos. Albuma, ki je nastal ob sodelovaju znanih tvorcev razvlečenih, tektonskih in ambientalnih rifov - Stephena O’Malleya in Orena Ambarchija ter producenta Randalla Dunna. Njihov izdelek je nadaljevanje popotovanja v postapokaliptični svet iz kratkega filma Kairos belgijskega režiserja Alexisa Destoopa. Glasbeno podlago, ki jo je filmu prav tako ustvaril omenjeni trojec, so v svojem nadaljevanju nadgradili z dodatnimi komponentami in razširitvami zvočne pokrajine. Vstopamo v svet, kjer je linearnost časa kolapsirala, dragocene izmerljive minute so v domeni korporacij, ki čas na novo sestavljajo iz kosov surovih delcev med-časnosti. Vabijo nas, da prestopimo neobstoječo črto v pesku in vstopimo v Cono - v depont tega neobdelanega materiala.

Ustvarjalci albuma so že stari znanci iz eksperimentalnih glasbenih krogov in preteklih sodelovanj. Njihova najvidnejša stična točka je težkodronažni bend Sunn O))), katerega soustanovitelj je O’Malley. Na njihovih izdelkih se od leta 2005 naprej skoraj redno pojavljata tudi Ambarchi in Dunn. Ambarchi, ki je glasbeno kariero začel z bobnanjem, se na albumih večinoma pojavlja kot kitarist, Dunn pa je odgovoren za produkcijo plošč in soustvarjanje zvoka na njihovih nastopih. Njegov studio Aleph je postal znan že zgodaj, saj je izbranim glasbenikom rad snemal zastonj in se v tem procesu običajno poglabljal v avtorjevo čutnost in izraznost, dokler ni nasatajajoč izdelek dobil ustrezne oblike. Pet let po izidu filma Kairos so se avtorji njegove glasbene podlage sešli v Dunnovem studiu v Seattlu, da bi tematiko filma razširili v pričujoč izdelek. Čeprav je v osnovi Dunn sodeloval le kot producent, se je na povabilo pridružil dvojici in albumu s svojimi klaviaturami in efekti ustvaril kompleksnejšo zvočno sliko.

Začetek albuma nam s skladbo That Space Between uprizori padec v globine izkrivljenih dimenzij. Analogno brbotanje in zavijanje pospremijo kriki, ki se iz grla širijo kot neusmerjeno zavijanje vetra. Ko jih nekajkrat presekajo sunki tišine, se padec ujame v krožni ritem bobnanja. Čezenj se razširijo mehki kitarski zvoki, ki se počasi zlivajo po prostoru. O’Malleyevo igranje začutimo kot vseobsegajoče, vendar dovolj oddaljeno in udušeno, da prevladuje hipnotično udarjanje bobnov. Z drugim komadom – Temporal, Eponymous njegova kitara dobi nekaj več teže in distorziranosti, vendar še vedno ostaja nad krožnem gibanjem bobnov in utripanjem basa. Ponavljanje ujetega trenutka, fragmenta neobdelanega časovnega materiala, ob koncu razpade na elementarno udarjanje, ki se umakne kontinuiranem glasu iz višin. Zapazimo diametralnost trenutka in linearnosti v času. Kronosa, ki pomeni kronološkost in zaporednost, in Kairosa, ki ga izražata medčasovnost in prelom kontinuitete. Kroženje ujetega trenutka, njegovo bit samo na sebi in izoliranost, ki ga, po zenonovsko rečeno, puščica kontinuitete nikoli ne doseže. 

V naslednji skladbi – Circumstances of Faith se enakomerno pulziranje basa in množico prostorsko strukturiranih mehaničnih in kovinskih zvokov prekinja s približajočim se igranjem bobnov. Nastalo praznino zapolnita distorzirana kitara in udarci na tablo, ki skladbo zopet spravijo v gibanje. Ob koncu se vzdušje umiri, kar nas popelje v komad Sometimes. Izrazito počasno presketanje bobenske membrane pospremi jasen in globok zven kitarskih strun. Prevladuje občutek intime in potapljanja vase. Z glasom japonske pevke Ai Aso dobi skladba človeško komponento. Če je ostali del albuma risal sliko zemeljskih pokrajin, ki jim je civilizacija zarezala rane, nam komad Sometimes razgrne miselni prostor. Podobno kot se v okolju ruši kontinuiteta okolja in procesov v njem zaradi človeških posegov, se z uničevanjem kultur spreminjajo tudi miselne pokrajine. V zadnji skladbi, ki je zaradi njene dolžine ne bomo poslušali do konca, prevladujejo razvlečeni kitarski droni, ki se izgubljajo v daljavah. Prostor, kjer odzvanjajo, je prostran in rahlo valuje skladno z zvokom. Zvok spominja na bend Sunn O))), le da je tu zven kitar in občutek, ki ga poustvarjajo, za odtenek lažji in svetlejši.

Album je konceptualno vezan na vsebino filma in tej vztrajno sledi, vendar ga za doživetje brez težav poslušamo ločeno od nje, saj že sama struktura skladb krši linearnost in širi območje doživljanja zvoka. Ustvarjalci se dobro gibajo in medsebojno podpirajo v širokem prostoru, ki ga nudi odprta forma skladb. V prihodnosti bi lahko pričakovali ponovno sodelovanje med njimi, vendar si je vsak med njimi že zadal kopico drugih projektov in si ponovnega snidenja v tej postavi ne moremo obetati kmalu.

 

If time is an arrow..
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness