PALEFACE: Fear & Dagger

samozaložba, 2022

Paradni konj ekstremnih odvodov metalskih žanrov je že od nekdaj njihova brutalnost. Hrustljava melodija, odeta v misterij nerazumljivega, bodisi zaradi izbranih tem bodisi zaradi nečistih vokalov. Ta nerazumljivost pa pogosto stoji na precepu parodije; tenka je meja med novim nivojem ekstremne glasbe in brezsnovnim nastopaštvom, ki služi ničemur drugemu kot brutalnosti sami. Ravno to mejo resnosti in neresnosti raziskujemo z najnovejšo ploščo Fear & Dagger, konico švicarskega beatdown kopja Paleface.

Beatdown hardkoraši slavijo iz največjega švicarskega mesta Zürich in so v glasbeni svet konkretno zagrizli leta 2018 s prvim členom albuma treh poglavij, Chapter 1: From the Gallows. Štiričlanska zasedba je takrat jezdila bolj v slogu slamming death metala, kombinaciji deathcore in slam metala, ki je okoli tistega časa postala sinonimna brutalnosti, po kateri so navdušenci prav hrepeneli. Slamming death metal si kot žanr izposoja več od hardkora kot od metala. Manj kot melodičnost so zanj značilni breakdowni in z dlanjo dušene kitare – tehnika, s katero glasbeniki dušijo zvok pred ali med breakdownom. Prvemu albumskemu poglavju seveda sledi drugo in tretje, ki so ju Paleface naslovili Witch King in The Last Selection. Vse skupaj 30 komadov prvih izdaj Švicarjev se ujame v obe prej omenjeni zagati obskurnosti brutalnosti; premlevajo odtujen koncept vzpona nekega demonskega princa in njegovega kaznovanja človeštva, vse skupaj pa spremlja nerazločen grlen vokal ter težak hrup. Na najnovejši plati Fear & Dagger pa alpski dečki uberejo drugačno pot.

Svojo več kot enourno etapo Paleface odprejo s komadom 666, ki je pravzaprav precej skrb vzbujajoč posnetek človeških krikov in jokanja. Mnogotere ljudi je že zanimalo, od kod zares izvira ta izsek, odgovor pa se je pojavil na spletni strani Reddit. Tam je avtor skladbe svetu zaupal, da trpi za shizoafektivno motnjo in da je slišano posnetek ene izmed njegovih psihoz. Uvodni komad tako brezkompromisno določi ton in smer novega albuma, proč od abstrahiranih peklenskih konceptov in globoko v osebno introspektivo. 

Zvočna preobrazbo zasedbe na novi plošči najbolje opišemo kot bližje beatdownu kot metalcoru. Nekako tako, kot so to storili Knocked Loose s svojim kultnim prvencem Laugh Tracks – skratka najbolj preprost in destiliran bes, ki tekom trajanja plošče Fear & Dagger vse prej kot nežno naslanja macolo na naše arkade. Četverec se sklicuje na resne teme, kot so duševne bolezni, samomorilska nagnjenja in hinavščina cerkve. Način, s katerim se Paleface teh tem lotevajo, pa je malo manj resen. Konstantno tavajo okoli preprostih, na momente otročjih tekstov in pretirane uporabe kletvic; beseda fuck se na komadu The Orphan pojavi kar 36-krat. S tem poslušalstvo pustijo v nekakšni ironični negotovosti, v kateri ne moremo mimo vpraševanja: »Čak, a so te modeli resni?« Pesmi pacajo z veriženjem prelomov, eden počasnejši od drugega, in hardkorovski bevski bljuvajo sovraštvo do vsega, kar sovraži.

Ravno, ko začneš dvomiti v nastopaštvo zasedbe, nas po slabih 40 minutah kot strela z jasnega preseneti pesem My Grave / Lay With Me; amalgamacijo govorjene besede, hiphopa in rock balade, zaradi katere zasedba v postironični genialnosti ponovno zablesti. Ta ples nedefiniranosti med resno in neresno brutalnostjo je zares najmočnejša točka albuma in nastavlja ogledalo prav tej razpasli puritanskosti, ki smo jo od metal privržencev vajeni. »Pristni« black metal pač ne prihaja več iz globočin norveških gozdov, deathcore bendi lahko uporabljajo čiste vokale in število vbodov, ki smo jih zagrešili v samoobrambi, ni več merilo brutalnosti.

Švicarski Paleface so z novim albumom Fear & Dagger tako spisali izdelek, ki je resen toliko, kolikor smo resni sami. Brutalnost je pač brutalnost, nekaj, kar lahko merimo le v številu grimas in sli po lomljenju stolov. Tudi če je ta prežeta s kančkom samozavedne ironije. Ja, zasedba izgleda kot kolektiv SoundCloud raperjev, a nič zato – ne pozabimo, da so tudi avtorji najbrž najpomembnejše deathcore plate Bring Me the Horizon ob njeni izdaji izgledali kot največji emiči.