Peter Andrej: Levi in desni breg

Peter Andrej: Levi in desni breg

Recenzija izdelka
Peter Andrej: Levi in desni breg
5. 1. 2020 - 19.00

Klub KU-KU, 2019

 

Mariborski kantavtor in spiritus movens KantFesta Peter Andrej že vrsto let počasi, a vztrajno kleše svoj pretanjeni opus, sestavljen tako iz avtorskih besedil kot uglasbenih poezij, ki so jih spisali priznani domači pa tudi tuji poeti. Med pesniki, ki jih je doslej obdelal, najdemo imena, kot so Éluard, Lorca, Brecht, pa domači mojstri peresa Oton Župančič, Boris A. Novak, Erika Vouk in številni drugi. Z zadnjo omenjeno, Eriko Vouk, je leta 2017 objavil hvaljeni album Zatópató. Vouk je s poezijo prisotna tudi na zadnjem Andrejevem albumu, konec lanskega leta objavljenem Levi in desni breg. Ta predstavlja novum v diskografiji kantavtorja, ki je na njem zajel dela kar dvajsetih poetov, s sabo vred.

Množico glasov, ki v dvajsetih pesmih oziroma slabih 80 minutah spregovorijo skozi glas Petra Andreja, je sam kantavtor primerno prikrojil lastni interpretaciji in nemara duhovni bližini z zapisanimi besedami. Intimistične pripovedi, ki pesemske slike gradijo z večidel neposrednimi osebnoizpovednimi besedami in tudi s prispodobami iz narave, je odel v zvočno krhke in nežne aranžmaje, ki besedilo vedno postavijo v prvi plan. Pri tem mu pomaga ubrana in uigrana spremljevalna zasedba, ki jo sestavljajo Gašper Žerjal na kontrabasu, Dejan Berden za klavirjem in klaviaturami, Matjaž Dajčar z električno in akustično kitaro ter Marjan Farič, ki v pesmi Noč zapiha v saksofon.

Če že naslov albuma Levi in desni breg jasno nakazuje na povezanost z Dravo in lokalnim okoljem, pa hkrati nosi širšo metaforo, ki poziva k združevanju in medsebojnemu spoznavanju. Kar nekaj pesmi v naslovih nosi povezanost z vodo, denimo skladbe Morski deček, Vodni znak, Lokvanj ali Ob reki. Glasbo za skoraj vse komade je napisal Andrej, izjema je le pesem Norci in otroci, katere glasbo podpisuje kar avtor besedila Bojan Sedmak, sicer tudi sam kantavtor. »Samo norcem in otrokom se dogajajo na tem svetu skrivnostne reči. Samo norci in otroci poznajo čas, ko je vse odveč.« Verz iz te pesmi se bere kot maksima kakega starodavnega filozofa. In album je poln podobnih prodornih misli, ki poslušalca prisilijo, da se ustavi, komadu nemara prisluhne še enkrat, tokrat ob sprotnem prebiranju besedila pesmi, ki so vse natisnjene v lično opremljeni izdaji.

Na albumu najdemo nekaj pesmi, ki jih poznamo od prej, denimo Povabilo na čaj, naslovno pesem še enega izvrstnega Andrejevega albuma. Peter Andrej verze zapoje kot globoko doživete in dojete, torej kot svoje; tako barva njegovega glasu kot način podaje se dramaturško spreminjata glede na tematike posamičnih pesmi ali v skladu z glasbeno spremljavo. Ta je skoraj ves čas pritajena, pogosto asketska in neopazna, ko pa stopi v ospredje s kakim solističnim izletom, se to vedno zgodi z izrazitim občutkom za skladnost in celostnost posamičnih pesmi. Zven spremljevalnega benda je mestoma podoben srednjestrujaškemu rocku iz 70. let prejšnjega stoletja, ko so kraljevala razkošna prepletanja električnih kitar in klaviatur. To pa paradoksno – ali pa tudi ne! – k tistim pesmim, ki so aranžersko tako ustrojene, prida še več prepričljivosti in izrazne moči. Nemara tudi zato, ker albumi s tako pretanjeno poezijo in odmerjeno krhko izvedbo dandanes zvenijo, kot da bi prihajali iz starih časov, ko se še ni tako hitelo in stavilo na kvarljivo takojšnjost tako dobrin kot občutkov.

Album je, kot omenjeno, dolg skoraj uro dvajset, a na njem ni nobenega balasta ali manj prepričljive izvedbe. Peter Andrej z mestoma zasanjanim, mestoma odločnim glasom krmari med verzi izbranih poetov in nas pelje od ene poetične slike do druge. Včasih verze interpretira bolj recitatorsko, kot da bi jih zares zapel, s čimer ustvari dodatno dinamiko albuma. Med kar dvajsetimi pesmimi, od katerih smo jih za današnjo oddajo izbrali enajst, bi težko našteli kake, ki izstopajo, ali tiste, ki bi v bolj osveščeni medijski krajini morale doživeti pospešeno vrtenje na radijskih valovih. A vendar, zavedajoč se, da smo tukaj skrajno subjektivni in da v tovrstnih zapisih drugačni niti ne moremo biti, izpostavljamo pesem Ob reki, v kateri Peter Andrej z besedami Franceta Forstneriča zapoje »Vse večji sam in vse bolj sam.« Še ena misel, ki se sliši kot starodavna modrost in ki kot da opisuje samo mesto kantavtorjev, ki pogosto ustvarjajo na robu, namesto da bi bili v središču kulturnega dogajanja in del splošne razgledanosti. Delo Petra Andreja pri odpravljanju tega neravnovesja med izvrstnimi izdelki in pičlim odmevom le-teh ostaja prepoznavno tenkočutno, a hkrati odločno in neomajno v povezovanju ljudi oziroma njihovih misli … tako z levega in desnega brega kot tudi z drugih pravih ali namišljenih bregov.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.