Peter Kernel: The Size of the Night

On The Camper Records, 2018

Ko na tem mestu predstavljamo kanadsko-švicarski indie bend Peter Kernel, se s pogledom v prvi vrsti že oziramo proti festivalu Ment, ki bo zasedbo prvič postavil tudi na slovenski oder, a je na na začetku nujen prav poudarek, da ne gre za mlad, neuveljavljen showcase bend, kakršnih smo na Mentu pogosto vajeni. Čeprav hkrati niti ne gre za ime, ki bi denimo na tem radiu ali pa v svetu alter glasbe nasploh sprožilo toliko asociacij kot nekateri drugi letošnji nastopajoči, se je Peter Kernel v minulem desetletju pravzaprav že razmeroma dobro uveljavil na mednarodnem indie teritoriju, saj je med drugim navdušil indie eminence Wolf Parade, ki so ga povabili na turnejo, v tem času pa nasploh oddelal več kot 600 koncertov in izdal tri polnokrvne studijske plošče. Lani je sledila še četrta, poimenovana The Size of the Night, ki v določenih pogledih za bend gotovo pomeni še en korak naprej.

Čeprav bi morda pod imenom Peter Kernel pričakovali kakšnega alpskega kantavtorja, v živo pa običajno nastopi trojica, gre v osnovi predvsem za duo švicarskega grafičnega oblikovalca Arisa Bassettija in kanadske filmarke Barbare Leinhoff, ki glasbo skupaj ustvarjata že od leta 2006 in sta že kmalu zatem ustanovila tudi svojo založbo On The Camper Records. Skozi leta sta se v intervjujih, videospotih in v svoji DIY-založniški dejavnosti izkazala za precej duhovit, inovativen dvojec, ključno pa je, da podobno funkcionira tudi njuna glasba. Ta bolj kot klasičen postpunk zadnja leta vse bolj zveni kot spremenljiv, avantgarden indie-/postpop, v katerem se vplivi Sonic Youth najprej umikajo vplivom Sleater-Kinney, nato pa tudi Broken Social Scene, Deerhoof, Fiery Furnaces in podobnih. Na plošči The Size of the Night je v primerjavi s preteklimi zvok še nekoliko polnejši, sicer pa bend nadaljuje svoje zvočno raziskovanje in preskakovanje med komadi in znotraj njih.

Na svojem četrtem albumu duo predvsem zveni še bolj samozavestno pri potrpežljivi gradnji skladb, ki se pogosto izmikajo jasnim strukturam, s svojimi mešanicami zvokov in pristopov pa nasploh največ stavijo na nepredvidljivost, ki je še vedno duov glavni adut. Ko se tako spuščamo skozi sosledje skladb, so preskoki vedno relativno nenadni, namerno dezorientirajoči, na dolgi rok, skozi večkratna poslušanja pa znotraj rigidnega žanra vendarle tudi prijetno osvežujoči. Poleg oglatega kitarskega zvoka, ki se lahko v vsakem trenutku preusmeri v popolnoma drugo smer in začne narekovati povsem drug ritem, k prijetni kaotičnosti zvoka benda Peter Kernel precej pripomore tudi prepletanje glasov obeh protagonistov, pri čemer predvsem Barbara Leinhoff prefinjeno prehaja od zapeljivo zdolgočasenega petja do živčnega kričanja, a najgloblji vtis pustijo kaotični trenutki, v katerih je ločevanje med njenim in Bassettijevim vokalom oteženo, glasba dua Kernel pa postane še nemirnejša zmes sodobnih, fluidnih identitet.

K tej pretočnosti pripomorejo tudi besedila, ki v slogu omenjenih Wolf Parade pod svojim nadrealističnim, celo absurdističnim pokrovom skrivajo široko paleto človeških čustev, večinoma pa tu še vedno namerno ostanejo na ravni ohlapnega in neoprijemljivega do te mere, da glasbi ne jemljejo pozornosti. Tudi na tej plošči se sicer občasno lahko zazdi, da se duo z besedili in tudi občasno ornamentiranim zvenom spušča že pregloboko v nekakšno indie čudaškost – kar v spomin prikliče še malo ploščo, ki jo je Peter Kernel leta 2017 posnel z manjšim orkestrom – a se običajno skladbe v svoji razsežnosti razodevajo šele ob svojih zaključkih ali pa z nekaj distance in takrat praktično brez izjeme izpadejo smiselno, če že ne vedno najbolj zabavno. Glasba dua Peter Kernel tako deluje odprto, inkluzivno in živo ter skorajda izpade bolj proces kot produkt, s čimer projekt nikoli ne deluje kot le še en indie bend, o glasbeni raziskovalnosti Barbare Leinhoff pa sicer priča denimo tudi dejstvo, da že nekaj let kakovosten elektronski indie pop ustvarja še s solo projektom Camilla Sparksss, prav tako delom letošnje zasedbe Menta. Lani je v podobni, dvojni vlogi na Mentu denimo nastopala Rusinja Katya Shilonosova, morda pa ni odveč opazka, da se je kljub prepričljivosti obeh njenih nastopov v spomin brez dvoma globlje vpisal tisti, ki ga je izvedla s svojim kitarskim bendom Glintshake, enim izmed nespornih bendovskih vrhuncev lanske izvedbe festivala.