PoiL: Sus

Dur Et Doux, 2019

V tokratni Tolpi bumov pod drobnogled dajemo album Sus francoskega eksperimentalnega tria PoiL, ki ga v naši osrednji recenzentski oddaji tokrat gostimo prvič. Zasedba PoiL obstaja že od leta 2005, v svojem delovanju in prizadevnem koncertiranju je pred petimi leti obiskala tudi štajersko prestolnico, že čez slaba dva meseca pa jih bo mogoče ponovno ujeti na kar dveh koncertih v naših krajih. Prvič bodo PoiL zaigrali v eMCe Velenje s sklopu preddogodka festivala Kunigunda, dan pozneje pa še v sklopu 20. obletnice festivala Sajeta v Tolminu.

V Lyonu nastanjeno zasedbo PoiL sestavljajo Antoine Arnera s klaviaturami in glasom, Boris Cassone z basom in glasom ter Guilhem Meier za bobni in z glasom. Slednjega poznamo tudi in predvsem iz zanimive zasedbe uKanDanZ. PoiL so se do danes podpisali pod štiri dolge albume in zanimivo sodelovanje s kolumbijskim bendom Mula. In čeprav je med tokrat obravnavanim albumom Sus in zadnjim predhodnikom minilo pet let, PoiL v vmesnem času nikakor niso mirovali. Pod imenom PinioL, ki združuje sedemglavi big band, sestavljen iz PoiL in rojakov Ni, so najprej pred dvema letoma izdali live album s posnetkom koncerta s festivala Ca Fair Zizir!, lani pa so skupaj posneli še izjemni album Bran Coucou, ki je združil vse intrigantne elemente obeh zasedb s potencirano vsebino. Oklicati PoiL za eksperimentalno rock skupino ne bi prav nič godilo vihravi godbi francoskega tria. Skozi njihov na trhlih podstavkih nihajoč in naglo spreminjajoč se izraz veje duh opozicijskega, progresivnega, jazz ter math rocka, elementi neoklasike in še marsikaj drugega. Podobne navedbe in oznake pa bi še najbolj previdno dodelili založbi Dur et Doux, s katero sodeluje francoski trio, založbi, ki sicer servira podobne godbe, kot denimo čez lužo ustaljena Cuneiform.

Na gosto prepletena godba zasedbe PoiL tudi na albumu Sus nikoli ne ponudi dolgega postanka ali preglednih obzorij, vendarle pa je v teh pesmih mogoče najti tudi oddih z vandrovskimi, razpuščenimi segmenti. Glede na pretekle samostojne izdaje so PoiL zdaj izbrali drugačen pristop tako v zvočnem kot tudi kompozicijskem smislu. Gre za manj grobe, direktne in manj distorzirane poteze, ki pa še vedno vrstijo nešteto zgoščenih in bežnih primerjav v prav toliko svojeglavih, različnih strani. Sus je sestavljen iz petih komadov v ekstremno različnih dolžinah in jasno iz ravno toliko različnih glasbenih poti, ki se iz vešče odigranega prog rocka brez napovedi preusmerijo v hrupno math rockovsko besnenje, triglasne napeve, disonantni direndaj, nejasne motive komorne glasbe ali še kaj tretjega.

Album otvori dvanajstminutni komad Sus La Peira, ki z razprto in repetitivno ritmiko podpre sintovsko pretočnost v vse smeri. Seveda je to le prva priprava na pevski vpad, pozneje pa še na omejen trušč v lihi ritmiki. Le minutni Lo Potz nas spomni na petje koralov, medtem ko v Luses Fadas prevladujejo odsekani, skoraj rapani vzkliki, ki še dodatno podmažejo vznemirljivo napetost komada, pozneje pa se reinkarnirano vrnejo v stockhausenovsko lajanje. Bend se izraža v okcitanščini, ki je bila med drugim jezik srednjeveških trubadurjev in prav v tem kontekstu ter v podobnostih s katalonskim jezikom PoiL pogosto z vokalnimi napevi ter izredno natančnostjo izžarevajo paralele z vznemirljivim dvojcem Za! A to je le ena izmed smiselnih asociacij; Greu Martire zveni kot združitev bendov The Mars Volta in Mr. Bungle v najboljših preoblekah, sklepni Chin Fou pa v začetnem minimalizmu navrže kingcrimsonovske ekskurzije, nadaljuje pa z nikoli prilagojenimi norijami v stilu japonskih bendov alla Ruins.

Po domače povedano je album Sus robusten in raznolik izdelek, ki od poslušalca terja veliko, a veliko tudi da. Nikoli ne stoji na varni podlagi, ker se slednja enostavno premočno izmika. PoiL so skratka globoko v opoziciji.