PRIMITIVE MAN: IMMERSION

Relapse Records, 2020

Kadar je govor o metalskem podžanru doomu, poznanem po dolgih počasnih kitarskih rifažah ter besedilih o okultnem, večnem trpljenju in uživanju psihedeličnih substanc - lahko pridemo do ugotovitve, da se z množico novonastalih bendov, preveč opirajočih se na slog velikih imen njihovih predhodnikov, žanr preprosto začne samoparodizirati. Učinek besedil in glasbe se s tem izniči, globoko glasbeno brezno pogube pa tako postane precej plitko.

Vendar lahko, če zaidemo dovolj globoko v džunglo klonov Black Sabbath, Sleep in Eyehategod, na trenutni doom sceni najdemo kar zajetno število kvalitetnih bendov. Med njih spada tudi trojec Primitive Man s samonadeto titulo prvega in edinega denverskega death sludge benda, ki ve, kako v glasbo ujeti esenco pogube tako, da ta ni zgolj površinska godba, namenjena občasnemu preposlušavanju. Vse od njihovega nastanka leta 2012 je zasedba aktivno pilila svoj zvok in svinčeno prezenco, ki je ušesa poslušalcev trla že  na njihovem drugem albumu Caustic, izdanem leta 2017. Kljub požetim kritikam pa bend ni počival. Še naprej so sodelovali z raznimi drugimi mojstri sonične pogube, kot sta denimo Unearthly Trance in Hell, letos pa so se vrnili z dolgometražcem, naslovljenim Immersion, izdanim pri zloglasni založbi Relapse Records.

Svoje teže album ne skriva. Takoj z začetkom in komadom The Lifer zasedba zaseje zvočni teror in se ne pomudi z nikakršnim uvodom. Namesto tega nas sreča primež kitar, basa in težkih bobnov, ki nas obda s čistim obupom. Ta je tekom albuma vseprisoten, vendar nikoli ne postane preveč zadušljiv. Tudi ko nas v tretjem komadu, imenovanem Menacing, presenetita grom blastbeatov in udarna bas linija. Vsi elementi, vključno s kriki vokalista Ethana McCarthyja, delujejo kot sluzaste vezi, ki poslušalca povlečejo globlje in globlje v brezno propada. Temu pa ni videti konca, nasprotno, obup postane še silovitejši, ko nam bend postreže z noise komadom ∞. Slišano statično ječanje pa je, ironično, zgolj odmor od mehanskega razbijanja bobnov, ki nas pričaka takoj z naslednjo pesmijo Foul. Spust v nižine se nadaljuje, dokler nas z zvenom zadnjega kitarskega feedbacka, s katerim bend na albumu res ne varčuje, ne pusti ležati nekje v globočinah kozmičnega brezupja.

A tudi nekje na dnu tega brezna negativnih čustev se najde majhen kotiček, v katerem si poslušalec lahko najde zavetje. Videti je, da je zasedba svoj zvok in zasnovo albuma dobro premislila. Tako Immersion poslušalca ne samo seznani z močjo stiske in depresije, ampak hkrati pušča dovolj prostora, da ta zvočna kakofonija in skoraj že meditativno ponavljanje mehanskih ritmov omogočita introspekcijo in katarzo. Zato tudi naslov plate, po slovensko pogreznitev, ne bi mogel biti prikladnejši. Tudi dolžina tega spusta deluje bolj preudarno, saj je izdelek s svojimi 36 minutami za dobro polovico krajši od prejšnjega, kljub temu pa se nam te dobre pol ure zdi kot cela večnost. Po svoje je morda bolje, da se je zasedba tokrat odločila svojo prezenco umestiti v krajšo minutažo in se s tem izognila temu, da bi atmosfera albuma postala preveč razvlečena. Tudi zaradi premišljenosti, ki jo odraža to dejstvo, nam zagotovo pove, da denverski trojček Primitive Man počasi postaja eden izmed prepoznavnejših bendov te branže. In prav je tako, saj s svojim izpiljenim zvokom obetajo še temačnejše, še bolj strme in še globlje spuste v neskončno žrelo zevajoče praznine.