Protomartyr: Relatives In Descent

Domino, 2017

Predsokratski filozof Heraklit je trdil, da je sprememba edina konstanta v življenju. Ameriška post-punk četverica Protomartyr pa z relativno kratkim, še ne desetletnim ustvarjalnim lokom in že četrtim dolgometražcem Relatives In Descent demonstira Heraklitovo trditev, vendar ji skozi lirično prizmo aktualnega družbenega in političnega stanja vzporeja vprašaj v smislu pojavov cikličnosti in protislovja.

Protomartyr prihajajo iz Detroita, mesta gospodarskega zatona, ki ravno zaradi svoje lege na obrobju ekonomskega in družbenega propada umetnika sili k pristni politični, umetniški in osebni ekspresiji. Relatives In Descent še vedno uteleša to avtentičnost ustvarjanja in zvočnega rezultata, čeprav gre za njihov prvi album posnet zunaj domačega okoliša, natančneje v Los Angelesu. S selitvijo snemalnega prostora sovpada tudi širjenje zakoličenih tematskih meja predhodnih Protomartyr izdelkov. Meja, ki tokrat presegajo domače urbano, postindustrijsko okolje in skrajno intimno sfero.

Vokalist in tekstopisec Joe Casey že v uvodu prve pesmi A Private Understanding z ustvarjenim alteregom poseže po svobodnejšem izrazu, ki ga torej ne omejuje zgolj na lastno intimno izkustvo. Na albumu je besneči opazovalec političnega in družbenega vrenja, ki mu kontrirata apatičnost in odtujenost posameznikovega vsakdana. Je eden znanilcev apokalipse, ki ga v zvočnem smislu skozi podobo svetopisemskih trobent razodetja spremljajo sočlani skupine. Z nanašanjem na filozofska in verska besedila prevzame vlogo Heraklita v reki brez toka, reki, ki deluje kot pomanjkanje želje po spremembi, tako pa ustvari protislovje uvodni trditvi. Brodi po mrtvi reki miselnosti ljudi in skuša s svojo poezijo zagnati njen tok, ki naj bi oslabel zaradi vsesplošne bridkosti družbe.

Z nelagodno krhkostjo v glasu Casey vselej ponudi nekakšno zavajajočo tolažbo, ki jo spremlja ponavljajoče se ritmično poigravanje rezkih kitarskih zvokov Grega Aheeja. Ti ustvarjajo vekajoče anksiozno vzdušje pričakovanja, ki traja, dokler bobni Alexa Leonarda ne dosežejo apokaliptičnega grmenja, h kateremu so gradili. V takšnih vrhuncih pesmi Protomartyr zazvenijo kot nekakšni revitalizirani Birthday Party. Udari nas pandemonij frustracij, surovosti, energije in izzivalnosti.

Tok pesmi je izredno dinamičen in njihova struktura večplastna. S komadi, kot je Night-Blooming Cereus, v katerem v prvi polovici bobni ne igrajo nikakršne vloge, z uporabo miniaturnih eteričnih in ambientalnih podtonov ter hipnotičnega basa Scotta Davidsona skozi album vlečejo melanholično nit temačnosti, ki nebrzdano trza v hrupno kakofoničnih izbruhih distorzij, vendar se nikoli ne pretrga. Prav tako takšno napetost ohranjajo tudi v najbolj punk popevkarski Don't Go To Anacita in v navijaško-gostilniškem skandiranju refrena Male Plague, ki z uporabo vzklika le še doda k pikri kritiki krhkosti tistih, ki emancipatorna gibanja razumejo kot napad na njihovo moškost.

Besedila so skrajno aktualna, a Caseyju z uporabo fragmentarnih, na trenutke sanjskih podob uspe zajeti tudi izmuzljivi element brezčasnosti znotraj vsakdana. V Windsor Hum človeka omamljata piš potrošništva in izkoriščevalski sistem, na katerega zlata vrata nato v Up The Tower že udarja tisti bolj uporni posameznik in zahteva revolucijo, spet drugi pa se v komadu Chuckler z ironično praznim posmehom zaveda brezizhodnosti svojega položaja.

Vprašanja revolucije, družbenega propada, izkoriščevanja, izolacije ali pa vprašanje zanamstva v My Children tako v smislu človeškega rodu, kot tudi vrednosti umetniške zapuščine niso stvar zgodovine oziroma umestitve v neko določeno obdobje. So in vedno bodo stvar toka sedanjosti, iskanja Resnice, ki nas skuša doseči v prvi in zadnji pesmi čudovitega ciklusa surove poezije in dinamičnega post-punka plošče Relatives In Descent.