Punkt.Vrt.Plastik: Somit

Recenzija izdelka
25. 12. 2021 - 19.00

Intakt Records, 2021

Zasedba Punkt.Vrt.Plastik, ki je občasno označena za »eksperimentalno«, se v lokalnem spominu navezuje na desant več mladojazzovskih zasedb na ljubljanski jazz festival ravno v času njenega nastanka, pred petimi leti in manj. Trio se je sicer na ustreznih odrih pri nas pojavil večkrat, dva njegova člana pa smo poslušali tudi v udarnem kvartetu Amok Amor, v katerem je sprva nase opozoril predvsem trobentač mlajše generacije, Peter Evans. Če je omenjeni kvartet po zaslugi svoje pihalske polovice na sicer izviren način z eno nogo zasidran v jazzovsko improvizacijo in dialog, pa v triu s Kajo Draksler še bolj izstopi napadalen in oster pristop v tem, kar bi tradicionalno imenovali ritem sekcija in je skupna obema zasedbama.

Nova izdaja slovensko-švedsko-nemškega jazz tria + Pierce with Arrow
 / 24. 3. 2021

Punkt.Vrt.Plastik je nastal pred petimi leti v Berlinu, po srečanju pianistke Kaje Draksler z omenjeno – v narekovajih – »ritem sekcijo«, ki jo sestavljata kontrabasist Petter Eldh in bobnar Christian Lillinger. Vse od nastanka trio odlikuje samosvoja govorica, ki so jo prvič ovekovečili na leta 2018 izdanem istoimenskem prvencu, marca letos izdani Somit pa predstavlja nadaljevanje in nadgradnjo samosvoje mutacije jazza. Če se pri tem spomnimo humornega naslova izdaje prej omenjenih Amok Amor, We Know Not What We Do»saj ne vemo, kaj delamo«, se Punkt.Vrt.Plastik v nekem oziru svojega početja dobro zavedajo, a z žmohtno igro puščajo tudi vtis stalnega uhajanja in opuščanja nadzora.

Trio namreč igra komponiran material, a se vseeno zanaša na medsebojno ujemanje in bendovsko sinergijo. Pri snemanju sledijo načelu, da je prva izvedba tudi najboljša, kar jim zagotovo daje pridih v živo odigrane glasbe. A imajo premisleki, ki zadevajo same zvočne kombinacije, prav tako svojo težo, kar se pozna tako pri izbiri inštrumentov kot postprodukcijski obdelavi, četudi naj bi bila ta malenkostna in se med samim poslušanjem izmika. Zvočna posebnost izhaja iz Kajine rabe dveh pianinov z drobnim zamikom v uglasitvah, kar ponekod učinkuje »razglašeno«, drugod pa poudari perkusivnost inštrumenta. Perkusivnost igre celotnega tria je do druge plošče že značilno spotikajoča, polna glitchev, zastojev in pospeškov, potek glasbe pa se namesto na časovno dramatizacijo osredotoča na navidezne motnje, aritmije in zgostitve zvočnega dogajanja. Pisec spremne besede v takih načrtnih napakah in aritmičnem pulzu prepozna vplive hip hopa in DJ-jeve manipulacije z vinilnimi ploščami, od take interpretacije pa zagotovo lahko ohranimo vsaj učinek snemalne tehnologije, da v reprodukcijo zvoka vnese možnost lastnega nedelovanja in deformacije. 

Ob takem, še vedno splošnem vtisu natančnega ustvarjanja videza naključij in napak, pa se posamezne skladbe z namerno abstraktnimi in brezpomenskimi naslovi razlikujejo v posebnostih, skozi svoje notranje postavljene ideje. Trio enkrat zveni, kot da bi želel svojo posebno govorico vpreči v klasično bebopovsko brzenje, a se z množenjem prelomov od njega takoj povsem oddalji. Spet drugič pa jazzovskim težnjam postavi nasproti repetitivno frazo, ki jo ponavlja s skoraj himnično odločnostjo, le da se udarnost fraze postopoma razleti ob variacijah skozi ponovitve, kot v skladbi Natt Raum. Ali pa se z lenim ritmom in razkošnimi akordi loti jazzovske balade, ki pa je odlepljena od kakršnekoli harmonske osnove in dramaturškega razvoja, vsak poskus take identifikacije posamezne skladbe pa nas takoj postavi pred nasprotje, ki se temu poskusu upira. 

Drug moment, ki ga ob Punkt.Vrt.Plastik oziroma njihovem drugem albumu Somit izpostavi pisec spremne besede, je nekakšna poljubnost, »randomness«, tako v samem poteku skladb, ki se končajo odsekano in nepričakovano, kot v njihovi razvrščenosti, tako da dramskega loka ni mogoče prepoznati niti na albumu kot celoti. Kolikor pa to drži, učinek ni toliko pobeg pred glasbeno časovnostjo v prostorsko arhitekturo zvočnih kombinacij, ampak nekakšna dezorientacija, v kateri se znajdemo, če želimo Somit meriti s standardnimi jazzovskimi vatli: koliko je improvizacije in koliko kompozicije, kaj je tradicionalno in kaj inovativno, kakšno je mesto posameznika v kolektivu kot celoti ali kaj je mesto glasbenega posnetka v razmerju do koncertne izkušnje. Tako da nam na koncu preostane le še poslušanje, katerega intenzivnost je enaka, pa naj gre za album ali koncertno izvedbo.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.