Resent: Crosshairs

Resent: Crosshairs

Recenzija izdelka
16. 5. 2020 - 19.00

Dry Cough Records/Rope or Guillotine/Nerve Altar, 2020

 

Prvega maja je kanadska sludge skupina Resent izdala prvenec Crosshairs. Album je izšel pri založbi Dry Cough v sodelovanju z ameriško založbo Nerve Altar in nizozemsko Rope or Guillotine. O bendu, ki ga sestavljajo skrivnostni mladeniči iz Victorie v Britanski Kolumbiji, ne vemo praktično nič, le njihovo ime Resent lahko približno prevedemo v odpor ali zamero, pa še to ni čisto oprijemljivo. Sludge plata neznanega sludge benda pač, obup, bolečina, stud in groza. In ker se pri obravnavi takšne glasbe največkrat oklepamo tega, kar ta glasba je, in merimo, kdo lahko to z najvišjo intenziteto poda poslušalcu, bomo tokrat za spremembo izhajali iz tistega, kar ta glasba ni.

Za začetek: če v novih glasbah radi odkrivate nikoli poprej slišanega zanosa v takšno ali drugačno skrajnost, boste nad albumom Crosshairs razočarani. Prvič zato, ker ni izstopajoče ritmičen, melodičen ali dinamičen, zaradi česar se sprašujemo, kako se je takšna glasba sploh splodila v obliko, ki jo lahko nek bend dosledno izvaja. Prva misel ob tem je, da bi kljub vsemu lahko mojstrstvo takšnega izvajanja glasbe opredelili kot načrtno v največji možni meri brezoblično; pa to ni res. Album je standardne dolžine, komadi imajo svoj raztegnjen lok z uvodi in kiticami in celo dokaj jasnimi prehodi, zabrisan pa je vzorec, po katerem se glasbeniki usklajujejo. Verjetno se morajo v živo ves čas opazovati in drug drugega vpeljevati iz akorda v akord. Kitare so z bobni spojene v neutrudno zibanje, ki ga občasno dopolnijo grleni vokali. Poslušanje pa kljub težkemu škripanju distorzije brez basa ni vaja v potrpežljivosti, ker nas Resent očitno načrtno nočejo do kraja odvrniti od aktivnega poslušanja. Njihova glasba skoraj gotovo ne izvira iz sadomazohizma ali političnega aktivizma. Načrtno ne poprimejo po najmočnejših vzvodih žanra, niti ga ne zmehčajo v kakšno razvodenelo obliko. Lahko bi bili posmehljivi in se s svojim zateženim zvokom pačili v obraz vsakdanjosti, pa tega ne storijo. Skratka, to ni album, ki bi nas spodbudil k uporu oblasti ali k samodestruktivnosti, če pa želite intenzivnejše doživetje, si lahko vedno zavrtite kakšnega izmed njihovih demo posnetkov, ki brezsramno prebijajo prag hrušča.

Ker so vokali skriti v hreščeče ozadje, lahko sporočilo skladb dojamemo le skozi izseke posnetkov nekih skrajnih človeških stanj. Slišimo lahko hlipajoč »I don’t want the needle«, znanstveni opis vedenja trpinčene podgane, ki brezumno napade mučilca, ter nareke modernih ameriških verskih sekt, kjer v enem izmed izsekov zamaknjeni fanatiki v en glas ponavljajo »I am I«. Če povzamemo: izseki opisujejo stanja, kjer je nekaj ali nekdo podvržen kruti sili in postane tako ali drugače zmaličena podoba bitja. A če smo kdaj prebrali kakšen zgodovinski roman, igrali nasilne računalniške igre ali pogledali na temno stran interneta, vemo, da mora z vidika mučitelja mučeno bitje ves čas ostati pri zavesti. Samo tako ima trpinčenje sploh kakšen smisel. Zdrava mera je tudi za omračen um nujna, saj nas v šokantnih prizorih vedno najgloblje prizadene prepoznavno v neprepoznavni nečloveški destrukciji. Naivno upanje, sesedanje k molitvi, moledovanje rablja, nepoškodovane okončine v brezoblični gmoti, spokojnost ob vsakem predahu, trzanje v polsnu in še bi lahko naštevali.

Na Bandcampu prikazana podoba benda Resent je prežeta z ne povsem jasnimi podobami pohabljenosti, sklepamo pa, da gre v večini za še obstoječe ali pa že opuščene sistematske prakse kršenja temeljne človekove svobode do lastnega telesa, kot so obrezovanje dečkov, elektrošoki in lobotomija. Naslovi skladb so prav tako ostudno strašni ali pa kar preprosto nesrečni, kot na primer Wallowing in Filth ali Miscarriage. V prepletu vseh teh skrajno neprijetnih prijemov pa edino tenkočutnost najdemo v spolirani zvočni produkciji. Album nekako valovi iz obupa v jezo in drvi v odpor, kot da si najbolj želi mirne smrti, pa je nikakor ni na spregled. Vsaka skladba je samostojna enota, težko pa bi katero koli opisali s specifičnimi pridevniki. Recimo, da na plošči ne bomo ravno našli hitov.

Brez dvoma se je do zdaj že komu v glavo prikradla misel, da album Crosshairs pač ni vreden poslušanja, ker Resent svoje zagonetnosti ne predstavi na izstopajoč način. A vedno bolj se zdi, da je tak umerjen glasbeni izraz lahko še bolj učinkovit v podnebju, v katerem brstijo pretirane skladbe, v katerih se bendi prekašajo s prvinskimi vzgibi čistega gnusa. Resent s svojim prvencem hodijo po robu, kjer pa težko oblikujejo potencial za bolj učinkovit glasbeni izraz. Ob večkratnem poslušanju razumemo, da fotografije in zvočni posnetki niso pobrani le zaradi sloga, ampak da se za njimi verjetno skriva veliko brskanja po srhljivi dokumentaciji raznih poskusov na ljudeh in živalih. Dokaj monotoni plošči to doda ostrino in globino, ki bi se ob bolj ekscentrični podobi izgubila, a povsem lahko se zgodi, da za svež bend ne bo dovolj prodorna.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness