RLX ASSASSYN: Death by Association

Mind Club, 2018

Nocoj v Tolpi bumov predstavljamo tretjo izdajo RLX ASSASSYNA, producenta, ki ga bolje poznamo pod psevdonimom DJ NJ Drone, pa tudi kot človeka za malo spletno založbo MIND CLUB. Tokratna izdaja Death by Association se, podobno kot zanjo odgovorni producent, vsaj v smislu glasbenega izrazoslovja umešča izven konkretnih, partikularnih asociacij. Tudi zato se dejstvo, da RLX ASSASYNA uvrščamo med ustvarjalce postklubske elektronike, zdi kar paradoksalno. Vendar vam moramo v nuji po uokvirjanju delovanja posameznih avtorjev v določene miljeje tu v kontekstu postklubske elektronike ponuditi tudi nekaj širšega konteksta.

Pridevnik postklubski je v zadnjih letih postal oznaka za vse  nove elektronske produkcije, ki osnovne forme takšnih muzik obračajo od znotraj navzven. Karakterizirajo jih predvsem izguba prvotnega plesnega namena ter brisanje meja med žanri oziramo celo popolno zanemarjanje klasičnih žanrskih oblik. Za muzike RLX ASSASSYNA velja oboje, vseeno pa je tu pomembno razumeti tudi implicitno navezavo na digitalno življenje postklubskega prostora. Njegove izdaje so pretežno vezane na lastno založbo MIND CLUB, ki živi med Bandcampom in Soundcloudom, čeprav svoj fizični obstoj fiksira v New York. Kljub temu pa nam ni potrebno dolgo razmišljati, da bi našli vzporednice z glasbo Toxe, Kamixla, NGUZUNGUZU in mnogih drugih, ki jih bolj kot lokalni izvori povezuje igranje s formo in elektronsko produkcijo.

A RLX ASSASSYN oziroma DJ NJ Drone izstopa tudi znotraj kroga postklubskih posebnežev. Čeprav njegove izdaje še vedno vodijo rdeče niti določenih vzorcev, na primer agresije ali odrezavosti, nenavadne uporabe tišine ali slojenje kontrastnih elementov, se od večine miljeja razlikuje predvsem po tem, da določen zvok skozi celotno izdajo ali posamezen komad obrača na način, ko vsaka nova manipulacija demonstrira drugačno možnost doživljanja zvoka in posledično komadov. Če pa je užitek ob poslušanju predhodnih albumov izviral predvsem iz  učinkov zafrkavanja z visoko tempiranostjo komadov, se ta element na Death by Association umakne v ozadje. Tu ne gre več za napad na lagodnost in čutno izkustvo posameznika znotraj hiperrealnih družbenih okolij, kot te karakterizira odsotnost razlike med realnim in podobo realnosti oziroma tudi fiktivnim. Tu torej tiči pretkanost RLX ASSASSYNA. Če nam je takšna interpretacija hiperrealnega zares domača, se z njegovo novo glasbo znajdemo v zvočnih okoljih, znotraj katerih nismo več zmožni razlikovati med naravnim in umetnim izvorom zvoka oziroma že omenjenim kopiranjem zvokov, ki skozi proces multiplikacije pridobivajo nove podobe.

Kompleksna narava plošče Death by Association pa se ne kaže zgolj v metaforični preslikavi lastnosti hiperrealne družbe v glasbo. S sedmimi komadi nas RLX ASSASSYN popelje v detajlno teksturirana zvočna okolja, s katerimi opazimo tudi jasen rez med prvo in drugo polovico albuma. Če bi o prvi polovici razmišljali v okvirih interpretacij občutenj, bi jo najlažje označili kot raziskovanje pozitivnih potencialov postklubskih glasb, kot umik od agresivnosti, ki je znotraj miljeja v veliki meri postala de facto stalnica. Feel good občutek teh komadov izhaja iz aludiranja na elemente sodobnih pop formatov, kar pa tu ne pomeni megalomanskega hajpanja. Enako usmeritev slišimo tudi z vokali, ki se bohotijo z uporabo auto-tuna in drugih efektov. A ne glede na to, da vokal interpretiramo oziroma slišimo kot jezik s pomenom, tu dejansko ta ne nosi koherentnega pomena oziroma ta obstaja kvečjemu v domišljiji RLX ASSASSYNA. V sredici plošče nas pričaka komad Can't Wear That to Survive, ki meri na cloud rap, a se v relaciji do utopičnih začetkov izdaje sprevrže v melanholijo in naznani distopično drugo polovico. Tudi v nadaljevanju nato ne izostanejo fine teksture, ki nastajajo in se obračajo z nenadnimi spremembami ritmike in opaznimi pavzami. Zvok pa v tej drugi polovici ni več toliko razbohotene, temveč zadržane, oprezne narave.

Ob koncu prevlada vtis, da RLX ASSASSYN z Death by Association poslušalcu ne nudi definitivnih določitev in jasne identitete, temveč predvsem določen namen. Če za primer ponovno vzamemo posameznika, integriranega v hiperrealno družbo, mu postklubski svet in z njim RLX ASSASSYN ponuja možnost iskanja smisla v ambivalentnosti vokalov in zvoka, torej v kontekstih možnosti, med katerimi izbira sam, čeprav – oziroma ravno ker - se vse te možnosti zdijo le še površinski ornamenti življenja oziroma doživljanja.