S. M. R. T.: Sado Masochistic Ritual Temple

Base Record Production, 2020

Tisti, ki ste na tekočem z dogajanjem na domači metal sceni, veste, da obstaja prekmurska death metal zasedba Smrt, ki je odrsko zelo aktivna in je tudi nedavno samozaložila odlični prvenec Oppression from All Suffering. A mnogi verjetno ne veste, da že nekaj časa obstaja še druga zasedba Smrt, pogosto zapisana tudi kot S. M. R. T., ki jo je še pred letom 2007 kot projekt ustvaril Boštjan Doblekar, eden vodilnih akterjev slovenskega metala. Mnogi ga poznajo kot šefa prve prave metal trgovine Master of Metal, kot organizatorja koncertov, ki je deloval pod imenom Erotica Promotions, ter kot radijskega voditelja odlične, kultne metal oddaje Vražje urice, ki je metalske večere pestrila ravno na valovih Radia Študent. Med drugim je Doblekar tudi človek, čigar vizija je spočela festival Metalcamp in prav tako je bil njegov menedžment ključen v razvoju zasedbe Noctiferia, pomagal pa je tudi številnim drugim zasedbam, časopisom, distribucijam itd. Brez njega tukajšnja scena definitivno ne bi bila to, kar je danes. A začuda z izjemo projekta Pussfuk in zajebancij, ki jih je snemal pod taktirko založbe Brezobzirni raziskovalec, ta vsestransko zaposleni metalski bojevnik nikoli ni uspel ustvariti lastnega glasbenega izraza – do projekta S. M. R. T.

Preden pa se spustimo v prvenec Sado Masochistic Ritual Temple, ki je izšel v začetku letošnjega februarja pri španski založbi Base Record Production, si predočimo še kratko zgodovino projekta in albuma. Sam projekt je nastal približno okoli leta 2006, osnovni demo material za album je projekt uresničil v studiu Dalija Strniše iz zasedbe Dusk Delight, torej v DB Studios na Gorenjskem. Bobne je za nekaj pesmi že maja 2007 posnel ameriški ekstremnež Tony Laureano, ko je bil na obisku v Sloveniji. Tonyjev pedigre sicer šteje delovanje z bendi, kot so Angelcorpse, Nile, Malevolent Creation, Dimmu Borgir, danes pa deluje kot bobnarski tehnik zasedbe Megadeth. Po tem, ko so nastali posnetki bobnov, je z dodatnim grajenjem pesmi začel sam Doblekar, ki je snemal vokale, pred tem pa si je zamislil še kitarske in basovske linije, ki so jih takrat vsaj kot demote posneli določeni člani Noctiferie. Bas je do leta 2011 na daljavo snemal virtuoz iz zasedb Death, Testament, Sadus in še mnogih drugih, Steve DiGiorgio. Takrat je kazalo, da bo Slovenija dobila ekstremno metal ploščo, kakršne še ni videla. A v celo zadevo je poseglo življenje in z leti je Doblekarja pot zanesla v Španijo, kjer se je odločil, da bo projekt S. M. R. T. dokončno udejanil z novimi glasbeniki. Kitarske dolžnosti je v studiu poleg Doblekarja prevzel fenomenalni kitarist iz zasedbe Exquisite Pus, Achokarlos, bobne pa je za komade, ki so nastali pozneje, posnel Ricky Mena, odlični nekdanji bobnar ekstremnih death metalcev Wormed. Vse vokale je posnel Doblekar in rezultat, na katerega smo čakali že od davnega leta 2008, ko nam je nekaterim Doblekar še v štacuni Master of Metal zarolal zgodnje grobe demote – no, rezultat je 39 minut dolg prvenec, naslovljen Sado Masochistic Ritual Temple. A čakati skoraj trinajst let je bilo vsekakor vredno.

Bend S. M. R. T. se na svoji Facebook strani kategorizira kot free death metal in to se v glasbi takoj opazi. Če bi bili v označevanju zvoka S. M. R. T. površni, bi hitro sklenili, da gre za nekoliko bolj tehničen floridski death metal. A hudič je v podrobnostih in kar kmalu se pred nami začnejo odstirati finese, ki nas spomnijo denimo na Opeth – recimo funkovski vložek v komadu Spiritual Contamination –, ali na Behemoth – z vodilno temo pesmi No Longer –, globok poklon pa Doblekar izkazuje tudi angleškim ekstremistom Akercocke, katerih vpliv je očiten na številnih mestih na plošči, še posebej, kadar gre za clean vokalne vložke, oziroma za kakšne res ezoterične, diabolične in progresivne segmente skladb. Ko seštejete vse posamezne dele, postane jasno, da je Sado Masochistic Ritual Temple več kot death metalska plata – dejansko je ekstremna metal plata v pravem pomenu besede.

Zanimivo kljub takšni ekstremnosti glasbe na plošči pa je prav dejstvo, da prvenec nikoli ne deluje prenasičen z nemetalskimi vplivi. Čutiti je močno žanrsko eksperimentalno noto, ki pa še vedno služi osnovni metalski strukturi, ki jo tvorijo bobni, kitare, bas in vokal. Klaviatur praktično ni, pogosto pa atmosfero ustvarjajo recimo DiGiorgiove nore eskapade z basom, recimo v pesmih Consummation of Strange Urine, ter občasne clean kitare, morda pa ponekod slišimo celo sitar, recimo v pesmi Identity Theft. V nekaj pesmih se najde celo kak etno vložek – recimo z goslimi in frulami v pesmi Glorification of Truth, največje presenečenje pa je sample TV programa, z obvestilom, da je umrl tovariš Tito. Če me spomin ne vara, so bili v prvotnih idejah vključeni tudi teremin, črnogorske gusle ter celo kak etno inštrument iz Like na Hrvaškem, a je Doblekar vse to iz neznanih razlogov opustil.

Kot rečeno je prava moč plošče v osnovni metalski glasbeni podlagi, torej v kitarah, basu, vokalih in bobnu, kar je, vsaj glede na to, kar je projekt S. M. R. T. predstavljal v svojem začetku, precej nenavadno. Za takšno kompleksno zvočno sliko se dandanes bendi poslužujejo vseh živih semplov, inštrumentov in še česa, da bi pridobili na atmosferi v slogu več je več; S. M. R. T. pa delajo v stilu manj je več, s čimer v ustvarjanju atmosfere bolj kot na Dimmu Borgir spominjajo na Morbid Angel iz časa Gateways to Annihilation, na Death iz časa Human ali Nile iz časa In Their Darkened Shrines. Plošča Sado Masochistic Ritual Temple je vsekakor progresivna in žanrsko eksperimentalna, a se v tem drži zdrave mere. Niti v enem trenutku štiridesetih minut plošče namreč ne boste dobili občutka, da je plošča prenasičena, over the top, da gre za zvočno masturbacijo, ki bi bila sama sebi namen. Ne – plošča vsega vključuje ravno dovolj in poslušanje je zato res užitek. Čutiti je močno povezanost komadov, ki očitno pripovedujejo precej diabolično zgodbo. V tem smislu jim v veliki meri uslugo naredi kombinacija kričanja, kruljenja ter na trenutke prelepih, na trenutke otožnih, na trenutke celo smešnih clean vokalov. Namignjen humor je recimo prisoten v začetku komada Strange in deluje kot nekakšen, no, reggae satanizem, če se malce nerodno izrazim, a ob poslušanju vam bo jasno, kaj mislim. Že omenjeni vpliv zaesdbe Akercocke je v teh clean delih več kot očiten.

Poleg vokala ima vodilno moč tudi kitara – Achokarlos je vešč vseh metalskih kitarskih prijemov in je odlično udejanil Doblekarjeve ideje. Ne glede na to, ali določen rif spominja na Morbid Angel, Death, Nevermore, Akercocke, Opeth ali Deicide, vselej je odigran kirurško precizno in ves čas s filingom. Solaže so sploh svetovne. Bas DiGiorgia je odličen ne zgolj kot komplementaren, temveč tudi kot samostojen glasbeni gradnik. Tega možakarja lahko postavite kamorkoli, pa bo njegov bas zvenel ustrezno in edinstveno hkrati. Podvojen bobnarski izraz, ki si ga med komadi delita Laureano in Mena, je realiziran v enaki izjemni maniri in edino kar kazi bobnarsko sliko, je zelo čuden zvok snare bobna, ki vsaj v tistih pesmih, ki jih je posnel Mena, zveni prehitro odrezan in nečloveški.

Mislim pa, da je na tej točki povedanega dovolj. Morda le še upajmo, da na nov album ne bo treba čakati novih trinajst let.