Saba Alizadeh: Scattered Memories

Karlrecords, 2019

Saba Alizadeh je iranski fotograf, vizualni in zvočni umetnik ter glasbenik multiinstrumentalist. Osrednji del svojega izraza kanalizira skozi kamancheh, tradicionalno perzijsko štiristrunsko godalo, drugo polovico njegovega izraza pa predstavlja moderna elektronska produkcija. Glasbo igra in proučuje že celo življenje, deluje v Teheranu, v zadnjih letih pa zajeten del časa svoje performativne emancipacije posveča različnim konceptualnim projektom, kot so npr. raziskovanje tišine, vodni aktivizem, razumevanje tradicionalnega in gojenje modernega iranskega glasbenega izročila. Iranska moderna eksperimentalna glasba je z novejšimi izkušnjami povezovanja z mednarodnimi umetniki, vzajemno izmenjavo znanj in koncertnih gostovanj dobila nekakšen zagon, Alizadeh pa ob svojem letošnjem mednarodnem debiju pri berlinski založbi Karl Records ubira pristop spajanja vseh prej omenjenih gradnikov v album Scattered Memories, ki ga poslušamo v nocojšnji Tolpi bumov.

Scattered Memories naj bi bili spomini, konkretni in močni, na prostore, na osebe, na mesta, na dogodke. Izkušen glasbeni um jih preslikava v kompozicije, ki so namenjene ustvarjanju močnih odzivov v poslušalcu. Prvi dve skladbi sta v medsebojnem odnosu ambivalentni kompoziciji, prva izredno intenzivna, kruta pejsažna refleksija naslova, morda referenca, druga pomirjujoča kombinacija terenskega in ambientalne repeticije. Dramatika plošče je domiselna, po uvodu smo znova priča intenzivnejšim vzdušjem, Alizadeh v glasbi zrcali negotovost v obliki grozečih repeticij in dromljanja, medlejših, rožnatih, emocionalnih spominov, in seveda, Iran. V osrednja kosa plošče - Elegy For Water in Scattered Memories – uspešno vplete iransko tradicijo, združevanje tradicionalnega godala in elektronike ter premislek. Elegija za vodo, ki jo Alizadeh ustvarja s pomočjo po meri izdelanega inštrumenta, kombinacije verskega predmeta in elektronskega vezja, v vsej svoji zvočni sliki opominja na drsenje v svet brez vode in na grozeče, počasi, a vedno bolj vidne podnebne spremembe. Raztresene spomine najbolje opiše Alizadehov pristop k glasbi - počuti se kot slikar, kipar, vizualni umetnik, kar je torej tudi sicer del njegovega umetniškega izraza. Oblikuje podobe, vzbuja odzive in v vsem tem ob uporabi različnih tehnik igranja na inštrumente poslušalca popelje globoko v osrčje perzijskega izročila in ga vselej dopolnjuje z ambientalnim, zvočno intenzivnim elektronskim pregrinjalom.

Po osrednjem kosu spretno zavije v Ladan Dead End, od koder  elektroakustični pol Alizadehove glasbe preide v dominantnejšo vlogo, mnogo več je poigravanja z razpoloženji znotraj samih kompozicij in za trenutek se ujamemo celo v elektronsko repeticijo. V sklepnem delu Alizadeh ponovno zagrabi svoj čopič, no - lok - in znova se naužijemo prodornega zvoka kamancheha, vrnejo se pejsaži in intenzivna zvočna slika. Spomini, tudi sami po navadi intenzivni, so vir za kompozicijo na Scattered Memories, pogosto vezano na določen prostor, osebo, čustvo, so sladki, grenki, nekateri preprosto obstajajo, brez predznaka. Plošča je idealen material za laike v sferi ambientalnih, elektroakustičnih miljejev in zdi se, da se Alizadeh tudi glede na svoje ozadje niti ne poskuša umestiti v tradicionalno hermetiko povsem konceptualnega albuma eksperimentalnega značaja. Cilja na privlačno cinematiko spajanja dveh svetov, na eni strani s tradicijo prepojenega raziskovanja zvoka Srednjega vzhoda ter na drugi strani konceptualnih, modernih tokov zvočnega umetništva, ki ju Alizadeh zelo učinkovito in spretno spoji ter pretvori v kvaliteten, ob vsakem poslušanju prijeten albumski izdelek.