Sana Nagano: Smashing Humans

Recenzija izdelka
5. 6. 2021 - 19.00

577 Records, 2021

 

V oceanu newyorške downtown scene glasbeno vsejedih rib in drugih bitij ni lahko izbrskati tistega res novega ali vsaj nekolikanj drugačnega okusa. Dandanes je o nekih revolucionarnih novitetah pravzaprav težko, morda celo nekoliko naivno govoriti, čeravno je te pričakovati prav iz mesta, ki je že tradicionalno največji bazen glasbenikov in med seboj oplajajočih se žanrov. A trenutno gre iskati bolj sveže in iskrene pristope k izvirnemu avtorskemu materialu, pri čemer se seveda splača povohati debitantske albume mlajših glasbenic in glasbenikov iz mesta, ki nikoli ne spi. V današnji Tolpi bumov, albumu Smashing Humans violinistke Sane Nagano, pa najdemo prav omenjeno svežino in iskriv pristop do podajanja in barvanja že tako igrivega materiala.

V Tokiu rojena noise-jazz violinistka Sana Nagano je v New Yorku stacionirana že kakšno desetletje. Tja se je kot večina mladih radovednih in ambicioznih glasbenikov preselila po intenzivnem študiju, ki jo je pripeljal tudi na ameriška tla. V velikem jabolku je v času, ki mu v jazz slangu pravijo paying the dues, dokazovanju v zasedbah starejših in prominentnejših glasbenikov, sodelovala z vibrafonistom Karlom Bergerjem, kitaristom Johnom Ehlisom ter tolkalcem in skladateljem Adamom Rudolphom, včasih v večjih orkestrskih sestavih, pred kratkim pa tudi v avantgardnem bluegrass triu. Precej dobro ji torej pristaja morda ponesrečena oznaka glasbene vsejedke, akademsko izobražene glasbenice, kaljene v svobodnejših, s fusion in world music prepletenih projektih, ki pa se prav po japonsko ozira tudi proti noise in punk izrazju.

Kot vodja zasedbe je bila sicer navedena že leta 2014 v Sana Nagano Trio skupaj s Karlom Bergerjem in Johnom Ehlisom, vendar je ta prosto improviziran posnetek izšel le na njeni osebni Bandcamp strani, zato je morda prav, da projekt Smashing Humans, izdan na neodvisni brooklynski založbi 577 Records, dojemamo kot njen polnokrvni avtorski debi. Zanj je nabrala zavidljiv medgeneracijski cvetober glasbenikov downtowna. Na tenorskem saksofonu slišimo Petra Apfelbauma, na kitari japonskega berlinerja Keisukeja Matsuna, na kontrabasu veterana Kena Filiana, na bobnih pa Joeja Herstensteina. Avtorica vse glasbe je seveda Nagano, od začetka prve skladbe pa je jasno, da tudi ves čas usmerja zasedbo skozi kaotične gruve, poudarke in melodije. Njeno melodično igranje, polno majhnih glasbenih šal, nesporno vodi zasedbo ne glede na to, ali so trenutno v skupnem riffu, v prosto improviziranem delu, tudi ne glede na to, ali je violina v ospredju kot solist ali služi kot podpora. Pri tem jo največkrat podpira ali nadomešča Matsuno na električni kitari, ki na albumu briljira tako z naefektiranim barvanjem kot tudi s solističnimi vložki.

Komadi so večinoma razdeljeni na več delov, v njih pa kontrastirajo močni neparni, razmazani, a kirurško natančni gruvi, na drugi strani pa komorno podajanje krajših sorodnih fraz, včasih zgoščenih v meglo, včasih pa le kot kanoničen odmev. Eksplicitno žanrski momenti so zelo redki, morda omejeni le na bobnarjev ritmični vzorec. Tako od kvazižanrskih opazk v stilu noise-jazz ali punk-jazz v primeru Smashing Humans odnesemo dokaj malo, govorimo lahko o nadžanrskem koktejlu, značilnem za obdobje po Naked City, ki jazzovske ali klasične elemente in melodije igra nespolirano ergo hrupno in s punkerskim zanosom in smislom za humor. Vse seveda začinjeno z malo matematike in malo kaosa, kar pa ne rezultira v nedostopnosti ali pretencioznosti.

Nagano že v uvodu albuma z nekaj potegi in nakazanim riffom pokaže, kdo je dirigentka zasedbe, ob vstopu preostalega benda v šaljivo poskočno temo in nadaljnjim razstavljanjem ter ponovnim sestavljanjem le-te se nam razkrije praktično kompletna kasnejša naracija albuma. Kar pa ga nikakor ne dela predvidljivega. Premiki iz komponiranih v improvizirane dele so vedno domiselni, včasih že prav hudomušni kot kompozicije same, vedno pa je dovolj prostora za solistične odvode v znano oziroma neznano, pogosto tudi v simultano soliranje. Vse skupaj velikokrat diši po Jeanu-Lucu Pontyju in Mahavishnu Orchestra, hkrati pa niti malo ne zaudarja po obujanju glasbe prejšnjega stoletja. 

Glasba nenazadnje odlično pristaja vizualni podobi albuma, pikslastim možičkom, ujetim v želatinast puding, ki je obkrožen z božički, raznobarvnimi pikačuji in drekci na krožnikih. Pikslasti možiclji kot karikature članov benda s pomočjo menda poliritmičnih božičkov in drugih čudaških bitij na koncu te risane pripovedi v svojem arkadnem svetu premagajo ogromno pomarančasto pošast in njene minione ‘humans in grey’. Je to mogoče še ena, tokrat bolj prikrita kritika dandanašnje Amerike, ki jo vodijo nekakšne večne sive eminence in nagravžen možicelj z oranžno faco?

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.