SAVAGES: Adore Life

Recenzija izdelka
23. 2. 2016 - 19.00

Matador, 2016

 

Savages so na drugi plošči obrnile angažma v drugo smer, v navidezno smer intime, in znotraj nje silovito ozvočile mehanizme, ki so na delu tudi pri širših družbenih aktivacijah. Prevladujoča tema plošče 'Adore Life' je ljubezen, tista nemoderna tema, ki jo je iz sebe izrinila sodobna poezija, ne bomo pa je pogosto našli niti v punk rock sredini, kamor se Savages nedvomno umeščajo. Oziroma v sredino linije militantnega post punka in mehkejšega novega vala. Baza je torej neka zvočna izkušnja preteklosti, ki pa jo Savages revitalizirajo in s tem ne zapadajo zgolj v njeno imitiranje, še manj pa v trendovske niše zadnjega desetletja. Njihova militantnost ne izhaja samo iz hrupnega kitarskega zvena in ritma klenega, oglatega funka, temveč se zrcali v imidžu obvezne črnine, v uporabi manifestov in v neomajanem vztrajanju na vseprežemajočem izkustvu zvočne izkušnje. To bendu uspe utelesiti tako na živih nastopih kot tudi zajeti na ploščah. Na novi plošči se zdi, da je senzibilnost linije novega vala našla izrazitejšo artikulacijo skozi izrazitejšo melodičnost, objeto v hrup, ter skozi bolj temačen, občasno baladen zven in formo, pri tem pa je zasedba v svoji glasbi ohranila vso intenzivnost, ki jo je lansiral prvenec 'Silence Yourself'.

Utišaj sebe, da te preplavi intenzivnost šuma, silnic hrupa, ki nas obdaja in te vpne v akcijo. 'Adore Life' ni nek romantičen klic k oboževanju naše potrošniške realnosti, niti new age klic k osebnostnemu prebujenju na krilih univerzalne ljubezni, temveč definitiven vitalistični klic, ki v ljubezni v vseh njenih sencah in teminah vidi silo, inspiracijo, pot v nekaj nepredvidljivega, vznesenega in skrajno tveganega. Jehnny Beth podaja sliko ljubezni v njenih raztrganinah, v njenih kričečih sponah želje, v deziluzijah, v igrah moči, kot bolezen in kot osvoboditev. Ljubezen je koncept, kot so Savages koncept, konceptualen bend, ki skozi hladnost razpira čustvena prostranstva. Njihova glasba je ena sama nadgradnja osnovnih zasnov, intenzivno stopnjevanje preko repeticije, ki se nadgrajuje z rastočo dinamiko zvoka. Zato ne čudi, da so v preteklosti Savages obdelale skladbo 'Dream Baby Dream' dvojca Suicide.

Osnovni gradnik  še vedno sloni na trdni ritmični liniji, ki jo poosebljata bobnarka Fay Milton  in basistka Ayse Hassan, zmožni silovitega repetitivnega pulza in skrajne prožnosti v njem. Skozenj se odpira prostor za izjemne kitarske vložke Gemme Thompson, morda najboljšega utelešenja kitarske hrupnosti, prepletene z melodičnostjo v zadnjih letih. Gemma ne pooseblja rezkega, odsekanega kitarskega zvena punk rocka, temveč bolj fluiden zven, ki prehaja od polnega, hrapavega feedbacka in distorzije v bolj melodične linije, v toplejši tremolo ali v bolj atmosferično razpršene zvene. V tem spletu med melodijo in šumom se dobro nadgrajujeta s pevko Jehnny Beth, ki petje meša z deklamacijskih pristopom in postopno  gradnjo atmosfere skladb, ki niti ne slonijo nujno na klasičnih refrenih, temveč na suspenzu zadržanega in teatralnega, dramatičnega pristopa. Zmes vsega trojega se imenitno utelesi v skladbi 'Adore', nedvomno osrednji skladbi plošče, ki v sebi utelesi srž vitalističnega sporočila  'Maybe I will die maybe tomorrow so I need to say I Adore Life', v baladni skladbi z intenzivnim, a mehkim klimaksom, kjer Beth prvič izrazitejše pokaže, da je odlična vokalistka. 'Evil' nas pelje v značilen hladni post punk plesni pulz. 'T.I.W.Y.G.' in 'Answer' slonita na drveči, stopnjevani punk rock intenzivnosti, 'I Need Something New'  to intezivnost raztopi v skelečem klimaksu  belega šuma, zaključna 'Mechanics' pa intenzivnost plošče vpne v amtosferično balado. Nasploh glede na uniformnost pristopa Savages v navezovanju na zvočno preteklost post punka plošča zveni presenetljivo raznoliko in razčlenjeno. V tem pa je tudi bistven odmik od prvenca, poleg bolj poudarjene in izpiljene zvočne slike, ki nas vodi v skrajen preplet hladnih mehaničnih plesov, zamolklih melodij in vseobsežnega šuma, odlično ujetih in porazdeljenih v desetih pesmih albuma.

Savages na drugi plošči niso zavile v predvidljiv scenosled, kjer bi izraz prvenca zvočno nadgradile s studijsko produkcijo in svoj izraz vpele v izrazitejšo prostornino zvoka preko efektov, delayov, sintetičnih zvokov in v zvočno slojevitost. To so raje dosegle s striktnim režimom umetniške rezidence v New Yorku, kjer so v devetnajstih dneh odigrale devet koncertov in na njih pilile nove pesmi ter jih nadgrajevale na vajah. S tem so očitno tudi na plošči ohranile vso intenzivnost in gostost zvočne dinamike, ki jih krasi na koncertih, hkrati pa bolj izpostavile detajle, predvsem na melodični ravni. 'Adore Life' je glasna, večkrat hrupna plošča, ki pa je v svoji sredici izjemno subtilna. Kot ljubezen, kateri je vsebinsko namenjena.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.