Scout Niblett: It's Up To Emma

Drag City, 2013

Angleška kantavtorica, ki jo obožujemo predvsem zaradi njenih jedkih besedil, distorzirane kitare in nepozabnih živih nastopov, je pred dvema mesecema izdala svojo šesto ploščo. Pred tem se je iz ameriškega Portlanda, kjer trenutno stanuje, nazadnje oglasila leta 2010 s ploščo The Calcination Of Scout Niblett, ki jo je takrat predstavila tudi v Trubarjevi hiši literature. Na njej, pa tudi na vseh prejšnjih platah, ji je kot producent delal družbo sloviti Steve Albini, ki ga tokrat ni med posadko. Scout je namreč ploščo producirala kar sama. Na dejansko zvočno podobo izdaje to ne vpliva pretirano, saj je kitarski zvok še vedno poln, umazan in udaren, bobni pa glasni in v ospredju. 

Drugačen inštrumentarij pri Emmi Louise Niblett niti ne pride v poštev, saj njena abrazivna, neposredna in izrazito osebna besedila kar kličejo po malce bolj agresivnih zvokih. Ne bi bilo pretirano, če bi jo v tem pogledu primerjali z Damirjem Avdićem, ki s kombinacijo kristalno jasnega uvida in žagajočega Gibsona koplje po redko raziskanih zakladnicah izpovednega, na besedilih baziranega kantavtorstva. Scout se tudi na svoji najnovejši plošči osredotoča predvsem na grenkejše aspekte romantičnih razmerij in jih v obliki torch songov podaja poslušalcu. Otvoritvena pesem Gun je neke vrste morilska balada, ki z verzi, kot je »maybe you'll be holding her hand or watching her shitty band«, spominja na cinične vrhunce Scoutinih preteklih plošč, na primer na Dinosaur Egg s plate This Fool Can Die Now. Na drugi pesmi, Can't Fool Me Now, so vseskozi prisotne violine, ki skupaj z minimalističnimi bobni, ki jih tokrat ni odigrala Scout sama, ustvarjajo prijetno napetost, hkrati pa glasbi dodajo teksturo, ki jo naredi bolj dostopno. In tako nekako poteka celotna plošča. V komadu My Man Scout pokaže svojo melodično stran in manj izzivalno plat svojega vokala, izstopa pa še štiklc No Scrubs, ki je priredba pesmi ameriške R & B zasedbe TLC in ima izrazito bandovski pridih.

Na plošči It's Up To Emma ni izrazitih presežkov, ki bi se približali  briljantnosti Nevade ali Wolfieja, hkrati pa se vseeno zelo lepo posluša od platnice do platnice. Kot celota zgradi oprijemljivo atmosfero in z ekspresionistično, a koherentno narativo pove, da Scout še vedno ne živi v popolnem svetu in da je še vedno jezna. Táko jo imamo radi, želeli bi si le, da bi bila večkrat malce bolj avanturistična pri zvočni plati svojega ustvarjanja, saj njeni občasni eksperimenti izrazito popestrijo plošče, na katerih se pojavijo, s tem da tudi ostale komade postavijo v nov kontekst.