Silvia Tarozzi: Mi specchio e rifletto

Unseen Worlds, 2020
 

Italijanska violinistka, skladateljica in improvizatorka Silvia Tarozzi se je na naši frekvenci doslej pojavila samo enkrat, v oddaji Godbeni imperializem. Leta 2014 je kolega Zagoričnik predstavil njen prvenec sodobne komponirane glasbe Virgin Violin, resen poslušalski zalogaj tudi za izkušena ušesa, ki je vključeval kompoziciji dveh velikank glasbene avantgarde 20. stoletja. Njeni mentorici in sodelavki sta bili pokojna harmonikarka, skladateljica in ena utemeljiteljic avantgardne elektronike Pauline Oliveros ter mojstrica modularne sinteze, raziskovalka potencialov magnetofonskih trakov in ena začetnic drone glasbe Eliane Radigue. Tarozzi je akademska glasbenica ter članica številnih ansamblov z globokim razumevanjem starejše in novejše avantgarde. Glasbenica, ki je sicer močno vpeta v evropsko sceno sodobne komponirane glasbe, pa na novem albumu ubira precej drugačno smer. 

Mi specchio e rifletto je po vseh definicijah avtorski album, ki uteleša specifično zvočno estetiko in intimno liriko, ki odstira zaveso v njen notranji svet. Primerjamo ga lahko z albumi Scotta Walkerja ali Joni Mitchell, torej stvaritvami umetnikov, ki so s svojim enkratnim avtorskim izrazom v popularni glasbi pustili neizbrisljiv pečat. Vendar ima glasba Silvie Tarozzi v primerjavi z omenjenima avtorjema zelo evropski, pravzaprav italijanski karakter. Njeno zvočno tkivo namreč raste iz bogate dediščine italijanske avantgardne glasbe … od prog rocka, jazza in filmske glasbe italijanskih krimičev, znanih kot giallo, pa do brezčasne italijanske canzone, utelešene v glasovih div, kot sta Mina Mazzini in Ornella Vanoni. Kot omenjajo pri odlični založbi Unseen Worlds, je med osrednjimi referenčnimi točkami tudi kozmična elektronika v duhu krautrocka in Karlheinza Stockhausena, ki jo je v 70. letih ustvarjal glasbeni vizionar in kasneje pop rock zvezdnik Franco Battiato. Ne moremo brez omembe legendarnih prog bendov à la Area, Premiata Forneria Marconi in Goblin, ki so med drugim ustvarjali glasbo za kultne psihološke trilerje Daria Argenta. Na albumu je nedvomno slišen tudi vpliv avant folk jazz mojstrovine Il bestiario Marie Monti, ki je bil pred nekaj leti ponovno izdan prav pri omenjeni založbi in tokratnemu recenzentu predstavlja enega najlepših italijanskih albumov 20. stoletja, zato ga res priporočamo v poslušanje. 

Raznoraznih zgodovinskih referenc je torej na pretek. Mi specchio e rifletto včasih deluje kot nekakšen metatekst, sestavljen iz plasti različnih zvočnih parafraz, posvetilnih mežikov in fragmentov njene osebne zgodovine. Je skratka izraz izčiščene avtorske vizije. Zaznamujejo ga večplastni ter domišljeni aranžmaji za violino in druga godala, pihala in trobila, različne kitare in sinte, klavir ter seveda vokale. Skladbe vključujejo vse od psihedeličnih večglasij, neofolk sanjarij in krautrockerskih kitarsko-sintovskih valovanj pa do avantpop prijemov v duhu Arthurja Russella, jazzovskih momentov in neposrednih zvočnih abstrakcij. Vsaka skladba se razlikuje od prejšnje, vsako zaznamuje izrazito intimna poezija, ki albumu dodaja še eno nesluteno dimenzijo, v kateri bodo najbolj uživali poznavalci bogatega italijanskega jezika. 

Naslov albuma, ki ga slovenimo kot Moje ogledalo in odsev, že sam po sebi sporoča, da gre za navznoter obrnjeno glasbeno popotovanje. Osrednja referenca pri ustvarjanju je bila namreč poezija italijanske modernistične pesnice Alde Merini (1931-2009), sopotnice Piera Paola Pasolinija in Salvatoreja Quasimoda, ki je v domačem prostoru neupravičeno zapostavljena. Njeno poezijo, na katero je vplival Rainer Maria Rilke, opisujejo kot intenzivno, mistično in polno zanosa. Tarozzi jo je uporabljala kot lirično ogrodje v času komponiranja svojih del, kasneje pa je njeno poezijo opustila oziroma jo nadgradila in personalizirala, ohranjajoč esenco pronicljivih eksistencialno-ljubezenskih pesmi Alde Merini. Odličen primer so uvodni verzi skladbe La forza del canto, ki inventivno spreminjajo perspektivo Merinijine pesmi Vuoto d’Amore iz prve v drugo osebo in jo razvijejo v nekaj povsem novega. Nasploh je album posejan s sočnimi metaforami in drugimi jezikovnimi podobami, v katerih prihaja do izraza njena lastna perspektiva ženske, matere in glasbenice.

Zaradi dolžine okoli 52 minut in zahtevne italijanščine je Mi specchio e rifletto album, ki od poslušalca terja vso pozornost. Tarozzi bi lahko zavoljo širše dostopnosti preskočila nekatere krajše skladbe, kot je ...e non volevi le ali in tako zagotovila bolj kompaktno poslušalsko izkušnjo. Toda hkrati se zdi, da lahko podobno kot pri branju zbirke poezije v vsaki skladbi albuma uživamo posebej, ne da bi sledili vrstnemu redu. Ko boste na balkonu pili zadnjo letošnjo open-air kavo, bo morda sedla impresionistična skladba Il balcone, ko bo že oktobra zapadel prvi sneg pa se boste o nesposobnosti slovenskih cestnih služb lahko kurčili ob spremljavi skladbe Sembra neve.

Kljub dejstvu, da omemba sodobne komponirane oziroma umetniške glasbe marsikoga odbije, smo prepričani, da je album navkljub resnemu avantgardnemu karakterju, ki od nas terja večjo zbranost, primeren za vse fene koncepta avtorstva – romantične, morda nekoliko naivne in zastarele ideje, da lahko iz lastnih globočin potegnemo nekaj, kar ni le kopija kopije kopij kulturnih prodktov in kreativnih procesov včerajšnjega dne, pač pa njihova nadgradnja in ekspanzija. Oziroma neposreden izraz tistih neodtuljivih in nedeljivih posameznosti, ki definirajo ustvarjalko, kot je Silvia Tarozzi.