Small Bills: Don't Play It Straight

Mello Music Group, 2020

Nocoj se na Radiu Študent poglabljamo v nenavaden odvod - na teh valovih sicer že leta prisotne - forme rapa, ki je po zaslugi Open Mike Eagla največkrat okrašena s predpono art. Mojstrstvo v hiphopovski umetnosti se še vedno, ali pa že spet, največkrat uteleša in osredinja v podzemljih severovzhodnih težišč ameriškega raperskega zemljevida, od koder so svoje raznolike, a vselej visoko estetske izraze plasirala imena, kot so billy woods, milo oziroma R.A.P. Ferreira ter nenazadnje Elucid. Ta z billyjem woodsom tvori Armand Hammer, ki je letos že požel pohvale za plato Shrines, zdaj pa se ne ustavlja in ustanavlja še en dvojec, imenovan Small Bills. Tvorita ga z The Lassom, producentom, ki je v vidnem polju, torej v objemu založbe Mello Music Group, že od sodelovanj z Landom Chillom pred nekaj leti. Omenjena založba stoji tudi za prvim albumom Don’t Play It Straight, mi pa se ga lotevamo v Tolpi bumov.

Ploščo odpre Elucidov rap o zapleteni naravi sveta, v podlagi pa vseka preprost, a učinkovit afrobeatovski gruv, prek katerega Elucid piči s svojimi značilnimi raznobarvnimi referencami in življenjskimi nauki v visoki formi, eno- in večvrstičnicah, vijuga med različnimi tokovi dostave, rime skačejo sem ter tja, zdi se, kot bi improviziral. A vtisa, ki ga v nekem intervjuju The Lasso primerja z Mingusovim, ne bi bilo mogoče ustvariti brez progresivnih, v prvi fazi albuma na trenutke tudi pretresljivih instrumentalnih podlag. Te se v svojih aranžmajih stalno levijo, drobci raznih žanrskih referenc skozi nasekane vzorce ter živo instrumentacijo pa se kar vrstijo, tako da je ob ostalih, očitno uličnih glasbenih odvodih moč ujeti skoraj punkovski pridih, iz Elucidovega abstrahiranega besednega slikanja pa ob visokem tempu komadov Moses Was A Magician in Here Be Dragons izvabi pretresanje oziroma razkrivanje globljih aspektov besednih akrobacij in raperske lucidnosti.  

Zvabi nas bližje, v svoj svet, svoj vsakdan, v svoja mnenja  o majhnih, bolj ali manj postranskih rečeh, in z večkratnim poslušanjem teh razmišljanj tudi tokrat prvobitne abstrakcije pridobivajo vedno več pomenov. Tako postopoma vstopimo v Elucidovo bližino, ob njem se pojavi Koncept Jackson, ki poleg billya woodsa v začetku plošče opravi še eno odlično gostovanje. Sledi The Masters Clock is X - zgodi se briljantna, modalna interpolacija moderne mainstreamovske produkcije, kombinacija klavirja, nove pojavitve sicer na šestih komadih gostujoče vokalistke Kayane in raperjevega moduliranega vokala, Elucid pa prek vokalov v output meša vse manj abstrakcij in vse več jasnih referenc na denimo afroameriško, ameriško, globalno realnost, spretnemu rimopisju in kompleksnim pesniškim zgradbam pa v tekste občasno doda dimenzijo dešifriranja vrat v svoje osebno življenje. Zopet se približamo recimo dubu, sicer pa se na sredini plošče The Lassove podlage umirijo, a še vedno ostajajo kreativne, progresivne, tudi jazzovske, če na Elucida še naprej gledamo kot na solista. 

Določeno dimenzijo kreativnosti dvojec Small Bills prihrani tudi za sklepno tretjino plošče. Tako se v zadnji albumski fazi podata v nove poskuse, s katerimi se znotraj izvirnih hiphopovskih okvirov zvočno referirata na denimo boom-bap in elektroniko, zopet se naslonita na svoj največji skupni imenovalec - dub, vsepovsod ležijo fragmenti jazza, funka, po zaslugi Kayane tudi neo-soula, a taktirko vendarle držijo podlage. Elucid obdrži najboljše iz dveh sebi lastnih dimenzij - abstraktne in realne - ter tako iz plošče uspe ob njenem slovesu iztisniti vtis resnično zrelega izdelka - tako z moderno zvenečim izborom produkcije, kot tudi z Elucidovim pristopom k vokalnemu delu ter nenazadnje izbiro gostujočih vokalistk - v prvi vrsti Kayane, Moor Mother, še prej v albumu pa Koncepta Jacksona in billyja woodsa. 

Plata Don’t Play It Straight je dovolj zaokrožena, da v kompleksni prvi polovici zadovolji ostra ušesa kritikov, v drugi pa se dobro utiri, se poslušalcu približa tako s progresijo podlag kot tematikami, z določenimi presenečenji pa ji uspe zadostiti tudi izmuzljivemu kriteriju zadrževanja pozornosti do samega konca. Forma art-rapa na plošči Don’t Play It Straight dvojca Small Bills resnično vijuga in se na edinstven, všečen in izviren način zoperstavlja mainstreamu.