Soma Cake: Girls Bite Harder

Samozaložba, 2018

Soma Cake je mehiška darkwave zasedba, pravi painkiller ... Pravzaprav gre pri tem popolnoma neraziskanem glasbenem fenomenu, ki zveni presenetljivo večplastno in raznoliko, dejansko za duet, česar si ob prvem posluhu najbrž ne bi mislili. Tako je zaradi pestrosti in dograjenosti zvoka ter kvantitete zvočnih kulis, ki, prekrivajoč ena drugo in med seboj spajajoč se, sestavljajo obsežno in sanjavo, deloma celo dreampopovsko zvočno pokrajino. Glavna krivca sta dva moška, Jose Chávez na vokalu, kitari in klaviaturah ter basist Alexis Rios, ki sta v mehiškem mestu Reynosa najverjetneje enkrat v letu 2016 zamesila sumljivo torto iz some. V začetku je z njima igral še bobnar Jacob Chavez.

Ob prvem pogledu na naslovnico drugega dolgometražca in tretje samostojne stvaritve zasedbe ter ponotranjenju vsebine naslova bi sprva najbrž pomislili na popolnoma drugačen tip glasbenega izdelka. Girls Bite Harder je feministično in tudi šaljivo zveneč slogan, album pa je vizualno podkovan z vintage fotografijo mlade dame manekenskega videza, zaradi česar bi bila oseba, ki bi naključno naletela na plato, zlahka prelisičena v napačno slogovno umestitev le-te. Duet se je odločil za domiselno šalo, lep korak za postmoderno umetnost v širšem smislu. Glasbena vsebina namreč zveni popolnoma drugače, kot se na prvi pogled zdi, a v celotnem kontekstu se preobrat – vsaj očitno - ne pripeti. Zato bi lahko rekli, da je osnovna ideja enakosti in borbe za pravico ter izboljšanje alternativčevega položaja v svetu tista konstanta, okoli katere se prezrcali vse navedeno, kar se skozi zgodovinski zasuk vsebinsko oprijema aktualne tematike plošče - tega dokumenta današnjega časa.

Album je sestavljen iz desetih sanjavih skladb, s katerimi vokalist iz sebe metaforično izliva svojo tako imenovano ženstveno stran duše, s čimer razbija spolne stereotipe. Morda pa zgolj pojè svojega duha, ki je tako ali tako vselej brezspolen in brezobličen. Ženska na platnici je v tem primeru simbol pristne čutnosti in ranljive emocije, jeza na njenem obrazu pa priča o eksistencialni krizi človeštva, na katero Soma Cake odgovarja s postpunkovskim žaganjem.

Girls Bite Harder pestrijo tudi filmski sampli dramatičnih dvogovorov oziroma še večkrat nagovorov, ki so usmerjeni neposredno proti poslušalcu. Skladbe se v besedilih ukvarjajo z medsebojnimi odnosi, kar bi lahko površno razumeli kot premlevanje ljubezenskih težav, vendar pa, ko prisluhnemo pozorneje in se subjektu približamo, ugotovimo, da gre dejansko za medsebojno povezovanje soljudi v družbi ter nagovarjanje k slogi in skupnemu uporu. Chávezov glas je žameten, ko s prepono nežno preigrava pesniške metafore. Ljubezen, ki obstaja na tej ravni, je univerzalna, torej gre za osnovni gradnik kakršne koli spremembe. Vokalist govori o bivanjski tematiki, nostalgiji, strahu ter ostalih tegobah, ki pestijo vsakršno misleče, nevrološko zamotano živo bitje, ki ni popolnoma ignorantsko in čuti vsaj nekaj odgovornosti do sebe in drugih. To so vprašanja smisla obstoja, premlevanja občutij, vzrokov in pročelij. Izraža tudi primarno nestrinjanje simboličnega neumrljivega upornika, ki je jedro vsake herojske duše. Ravno teh nam v sodobnem času primanjkuje.

Kot vzor Soma Cake navajata mračni val osemdesetih let, v katerega štejemo bande, kot so Bauhaus, Christian Death, Pink Turns Blue in podobni, vendar pa je v izrazu dua moč zaznati tudi opazno podobnost z melanholičnimi The Smiths ali The Cure. Pomembni za oblikovanje značilnega sloga dua Soma Cake so med drugim tudi coldwaverji UK Decay in Xmal Deutschland, iskreni punkerji Black Flag in Crass, klasiki The Stooges ali celo metalski Black Sabbath. V mešanico te omamne, bolečino blažeče torte so vključeni različni ritmi, s katerimi sovpadata besedilna vsebina ter kitarski in sintetizatorsko efektivni skelet komadov. Tu so divji, kovinski ritmi, vezani na odrezave in surovejše vokale, med katerimi se občasno pojavijo tudi kakšni vzkliki. Srednje hiter ritem je v skladbah izpeljan najbolj melodično, zveneče in neobremenjujoče. To so tisti grenko sladki kosi glasbe, katerih tempo se v nekaterih sekcijah pospeši na bolj punkovsko frekvenco.

Sprenevedanje, negacija, besedne igre, povezovanje, ljubezen, eksistenca, romanticiranje, patetiziranje in filozofiranje. Razpredanje tem in črni humor. Za zaključek pa še skandiranje. Vse to je v lepem kontrastu s čistim pevčevim vokalom, ki se v nekaterih delih albuma skoraj da dotakne tistih delov polja, ki jih slišimo tudi v komercialni glasbi, ko jih zlatoprstneži uporabljajo za izdelovanje in prodajo mastnodenarnih hitov. Vse to skupaj z vsemi elementi kulise, ki segajo vse tja do klasičnih punkovskih elementov kitarske distorzije in škripanja basov. Ni vseeno, za kaj se odločiš, če le veš, za čim stati ...