Special Request: Soul Music

Recenzija izdelka
23. 12. 2013 - 19.00

Houndstooth, 2013

Dragi poslušalci, naj vas dejstvo, da nocoj poslušamo debitantski album izvajalca Special Request, ne zavede. Možakar, ki se skriva za tem projektom, je že star znanec klubskih plesišč. Gre za Britanca Paula Woolforda, ki bolj pravilne ritme in melodije kuje že dobro desetletje. Ker pa si je s tem prikoval tudi določen sloves in pričakovanja poslušalstva, se je – naveličan zvoka, ki ga je ustvarjal – preoblekel v Special Request in jo zagodel drugače.

Album Soul Music je izšel v dveh različicah: digitalna in CD-verzija v primerjavi z vinilno ponujata poleg 12 avtorskih komadov še remikse, pod katere se med drugim podpisujejo Anthony Naples, Kassem Mosse in Hieroglyphic Being, starejše komade Special Requesta, ki jih je izdal v samozaložbi, ter njegove remikse. Če bi radi poslušali vseh 23 komadov na tem albumu, morate za to žrtvovati dobri dve uri življenja, vendar pa takšno poslušanje plate ne dočara v njeni najboljši luči. Da bi pojasnili, zakaj, se moramo najprej posvetiti samemu zvoku, ki nam ga avtor servira.

Woolford je kot navdušeni poslušalec piratskih radiev – ki so in še vedno služijo kot medij razširjanja aktualne glasbe in pomemben instrument pri razvijanju scene – ter zapriseženi častilec sintetizatorjev zvoka in analogne opreme v najširšem smislu želel ustvariti piratsko pristen zvok. Že neštetokrat zastavljena in zahtevna naloga ustvariti nekaj staro-novega, torej z analogno opremo, ki ustvarjalnosti vendarle postavlja določene omejitve, je Woolforda pripeljala do iskrive zamisli. Glasbi, za katero je našel navdih v plodnih 90. letih britanske elektronske scene, je pridodal zrnat zven tako, da jo je poslal prek radijskih frekvenc in jo nato še enkrat posnel. Tako poslušalci, ki to Tolpo bumov poslušate prek radijskih sprejemnikov, slišite glasbo skozi nekakšen dvojni filter. Tisto, kar se izgubi prek radijskih valov, je pravzaprav lahko slišano kot dodana vrednost albuma Soul Music.

Zelo očitna asociacija, ki jo ob poslušanju danes obravnavanega albuma lahko dobi poslušalec in ki jo avtorju očitajo številni, je legendarna Zombyjeva plošča Where Were U In '92?. Podobnih poklonov neki glasbeni preteklosti je bilo že nešteto in prav toliko jih bo še narejenih, prav Woolfordov poklon pa je bil deležen toliko pozornosti zaradi specifične tehnike snemanja ter najverjetneje zaradi avtorja samega, ki ima za seboj že dolgo kilometrino. Plošča zaradi antologijske narave deluje razdrobljeno, tako da glasbi na njej format albuma ne ustreza najbolje, priporočljivo pa je poslušanje po koščkih.

V glasbi Special Requesta je čutiti velik vpliv zvoka založbe Hessle Audio, ki je tako aktualne kot tudi že rahlo zaprašene glasbene zvrsti napolnila s svežino in jih oživila. Projekt, ki je na presečišču starega in novega, na trenutke deluje kot prehitro ostareli bolehnež, ki ga pokonci drži le še infuzija; če bi hotel preživeti, pa bi vendarle potreboval transfuzijo. Po drugi strani pa je že sam naslov albuma Soul Music dovolj zgovoren. Woolford se je namreč v to pustolovščino podal z zavedanjem, da bo na račun spogledovanja s preteklostjo slišal prenekateri očitek, a jo je kljub temu izpeljal. Tako se sliši, da je glasbo na albumu ustvaril za svojo dušo. Toda če bi mu odvzeli konceptualno noto – torej poustvarjanje radijskega zvoka – ne bi mogli reči, da izstopa iz množice odličnih izdaj, ki jih je nanizalo leto 2013.

Special Request - Forbidden
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness