Steve Lacy: Apollo XXI

3qtr, 2019

Dandanes kritiška in predvsem fanovska javnost takšne ter drugačne mlade avtorje pogosto razglasi za virtuoze, jim sodeč po delu skozi sodelovanja in različne pojavitve pripisuje lepo zveneče lastnosti, jih kuje v zvezde ter njihovo delo že na samem začetku razglasi za vrhunsko. Tudi Steve Lacy je tak glasbenik. Kot pripadnik mlajše losangeleške bolj ali manj indie scene je priplaval med zveneča imena ameriškega novega popa. Že nekaj let je namreč pomemben član kvinteta The Internet, ki je nekdaj tvoril široko razraščeno hobotnico vsem dobro znane grupacije Odd Future, danes pa velja za zastavonošo mehkega, alternativnega R&B zvoka ameriške mladeži.

Medtem je poleg pisanja komadov za The Internet kot producent sodeloval pri nekaterih odmevnejših platah, ki so iz kalifornijskih voda prispele v zadnjih letih, na primer pri komadih na izdajah predstavnikov kolosalne založbe Top Dawg Entertainment, na primer pri plošči DAMN Kendricka Lamarja in The Sun’s Tirade Isaiaha Rashada, po drugi strani pa so ga k sodelovanju vabila tudi glasbena imena, kot so GoldLink, Kali Uchis, pa Denzel Curry in Solange Knowles. Lacyjev produkcijski stil je bil najpogosteje opisan kot lo-fi pop, R&B, neosoul in funk s primesmi indie rocka in drugih kitarskih žanrskih odvodov, kritiki pa so mu na podlagi vsega tega na čelo prikovali oznako glasbenega genija, ki šele vstopa v svoja dvajseta. Na svoj 21. rojstni dan pa je pri založbi 3qtr Steve Lacy predstavil album Apollo XXI, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov.

Lacyjev debitantski EP iz leta 2017, naslovljen Steve Lacy’s Demo, je le še utrdil njegovo pozicijo med najbolj cenjenimi mladci z zahodne ameriške obale. Demo je bil na kalifornijskem pametnem mobilniku sproducirana in tako tudi zveneča pandorina skrinjica, v trinajst minut in pol je Steve zapakiral šest komadov, ki so si bili med seboj močno različni, prečili so meje med funkom, popom, kitarskimi muzikami in bili izpovedni, mladostniško iskreni ter izvirni. Morda so ravno kratka narava, zvočna okorelost, navidezna nedodelanost in zanimivi kompozicijski obrazi prvega EP-ja pripomogli k izjemni gibkosti in genialnosti, ki ju Lacyju pripisuje kritiška javnost.

Na Apollo XXI pa Lacy svojo formo razvleče in ta nemudoma izgubi na bombastičnosti, komadi niso več kratkotrajni, nasičeni bonbončki, repetitivnost aranžmajev pride do močnejšega izraza, skladbe na dolžinah pridobijo predvsem na račun veliko bolj postopnega dodajanja v kompozicijo in stvari kljub kanček boljši zvočni oziroma produkcijski sliki tokrat zvenijo nedodelane in na trenutke celo simplistične. Če je Demo v svojih slabo obdelanih ritmičnih kompozicijah z močnim songwriterskim in harmonično nasičenim preostalim delom zvočne krajine deloval zelo močno, široko in bogato, je dolgometražec tu storil kak korak nazaj in zdi se, kot bi se Lacy na albumu zadovoljil z enostavnejšimi idejami, ki so še vedno izvirne, a vendarle bolj popovske, bolj The Internetovske in zavoljo tega v primerjavi z Demom poslušalca pustijo v blagem razočaranju.

Ostala je produkcijska šibkost oziroma lo-fi zvok, beati so okej, ampak samo okej, predvsem v prvi polovici plošče se Lacy kar nekoliko premočno drži konvencionalnejših, preprostejših, skoraj pop-funk-rockovskih oblik, manjših in manj presenetljivih obratov v aranžmajskih zaporedjih, ponavljajočih se basovskih in vokalnih linij, enostavnih ritmov ter repeticije kitarskih gradnikov, pri katerih še najgloblje pride v minisolažah ob iztekih komadov. V drugi polovici albuma, od skladbe Guide dalje, pa vendarle dobimo več drugačnih komadov, bolj razgibano zvočno krajino, več vokalne in instrumentalne igre, celo nekaj povprečnega rapanja v sklepnem komadu Outro Freestyle.

Pa vendar Steve Lacy to, kar dela, dela s srcem, njegov vokal je poleg popovskega močno prepojen z neosoulovskim, pa tudi z indie-rockovskim izročilom, besedila so globoko izpovedna, iskrena in znova se lahko prepričamo o Lacyjevem mladostnem, romantičnem, zelo emocionalnem karakterju. Ne pozabimo, star je 21, album je snemal že v svojih najstniških letih, modelček govori o svojih večinoma ljubezenskih zagatah in željah, zelo je potreben, prehitro se zaljubi in v gorečih zaljubljenostih ponavadi pregoreva, ostane na luzerski strani. A vendarle ne ostane vse zgolj pri bazičnosti najstniških problemov in seksa, pripoveduje o tegobah lastne biseksualnosti, o sprejemanju, toleranci, a kaj dlje od tega žal ne pride.

Steve Lacy je dober glasbenik, ima zvok, ki je izviren, retro ter moderen hkrati, a da bi dejansko prišel do tja, kamor smo ga umeščali ob njegovi pojavitvi, bo potrebno še več truda in še več idej. Zdi se, da Lacy nastavkov ni dovolj dobro razvil, da se je nekoliko ujel v past po izjemnem prvem EP-ju, a neodločni odmik od zvoka s Steve Lacy’s Dema žal deluje, kot bi se z nekaj izjemami, najbolj očitne so skladbe Like Me, Amandla’s Interlude in N Side, zgodil v napačno smer. A nič ne de, Lacy je mlad in zvedav, zanj bomo gotovo še slišali. Apollo XXI pa je prijetna, a nikakor prelomna plošča ...