SUFFOCATE FOR FUCK SAKE: FYRA

Moment of Collapse Records, 2021

V nocojšnji izvedbi Tolpe bumov se odpravljamo na sever, natančneje na Švedsko, kjer domuje zasedba Suffocate For Fuck Sake. Izstopajoče poimenovanje bi lahko kaj hitro namignilo na kak najstniški bend s skrajno izzivalnim imenom, a ni tako. Kvečjemu bi lahko ime uporabili za glasbo, ki jo bend preigrava, saj je njena emocionalna in glasbena teža tako velika, da na trenutke že duši. Četverica na sceni deluje že dobro desetletje, v tem času pa je izdala štiri studijske plošče in en EP. Že s svojim debitanskim albumom, Blazing Fires and Helicopters on the Front Page of the Newspaper. There's A War Going On And I'm Marching In Heavy Boots, se jim je uspelo uveljaviti ne samo v domovini, temveč tudi onkraj njenih meja, prvenec pa je zaradi specifičnega stila dobil nekakšen kultni status.

Bend bi žanrsko najlažje uvrstili nekam med pripovedne posthardcore bende à la Touche Amore in sludge zasedbe, kot je Cult of Luna ali Amenra. To, kar Suffocate For Fuck Sake loči od vseh teh skupin, je snovanje albumov na izredno pripoveden način, opirajoč se predvsem na semple iz raznih intervjujev. Te semple vežejo skupaj z glasbenimi odstavki, ki se razpotegnejo od nežnih spevnih melodij do težkih riffov s kričečimi vokali.

Tudi zasedbin zadnji album, Fyra, ne odstopa od zastavljenega formata. Na njem sledimo zgodbam štirih ljudi, ki se spopadajo z zasvojenostjo. Tako prisluhnemo pripovedim Mikaela, Mije, Adama in Martine ter pripadajoči glasbeni spremljavi. Gre za zgodbe resničnih ljudi, ki so se pojavili v podcastu Beroendepodden. Sodelovanje med bendom in protagonisti zgodbe pa je omogočilo tudi dolgoletno prijateljstvo Mikaela s člani zasedbe. Album se tako začne z njegovo pripovedjo o zasvojenosti z drogami in zgodbo o predoziranju, pri čemer ga spremlja tiha podlaga sintetizatorja. Ko ta potihne, udari koračnica bobnov in Mikaela zamenja vokalist. Dinamika albuma se med odseki iz intervjuja in različnimi glasbenimi deli spreminja. Vokali v slednjih so skoraj vedno v angleškem jeziku, medtem ko protagonisti zgodbe pripovedujejo v švedščini. Mikaelu sledi Mia, ki govori o svojem otroštvu, zaznamovanem z duševno bolno materjo alkoholičarko. Prisluhnemo zvenu ukradenega otroštva in prisilnega odraščanja – zamenjavi vlog matere in hčere, ki je Mio za večno zaznamovala.

V tretjem delu poslušamo Adama. Poslušamo zven hazarderstva in hitrega padca v dolgove, ki postanejo kaj kmalu smrtno nevarni. Za njim album zaključi Martina s svojim spopadom s prenajedanjem, ki ga je razvila v času bivanja z nasilno mačeho. Njena zgodba in celoten album se končata optimistično, s skladbo Quiet. Zadnjih nekaj vrstic namreč govori o celjenju, ponovni prilastitvi ukradenega življenja, ki jo zasedba primerja s ponovnim rojstvom.

Fyra, kar je švedska beseda za število štiri, je tako prikladno ime za album. Zasedba se je lotila tudi snovanja logotipa za vsak odsek, ki bi predstavljal določeno zgodbo, vsi štirje pa so združeni v enega, ki je prikazan na naslovnici albuma. To kljub vsemu nakazuje, da izdaja predstavlja celoto, ki se razteza čez dobrih osemdeset minut. Njena dolžina in težka tematika od poslušalca zahtevata dobršno mero pozornosti, kar bo odvrnilo marsikoga, ki si sicer z veseljem zavrti podobne postžanrske klape. Za to je kriva predvsem uporaba semplov v švedščini, ki predstavljajo velik del izdelka in zato bistveno zredčijo publiko, ki lahko albumu resnično sledi.

Glasba / Tolpa bumov

Amenra: De Doorn

Težko poletje

Julian Lavrič

 / 12. 7. 2021

A to nikakor ne krni kakovosti glasbe. Med nizanjem fragmentov bolečine in otožnosti, dolgim uro in pol, se najde zajetno število spevnih delov, zanimivih kitarskih vložkov in vokalnih podvigov. Glede na strukturo in zven bi lahko album primerjali še z enim izdelkom, ki je izšel letos. Mirne volje lahko potegnemo paralelo med švedsko četverico in Belgijci Amenra ter ploščo De Doorn. Če se Amenra posvečajo abstraktnemu misticizmu in temačni poeziji v flamščini, Suffocate For Fuck Sake raziskujejo temačnost, ki se skriva med mestnimi ulicami in v na videz prijetnih domovih. Tako kot De Doorn je tudi Fyra nastal v zatišju, v katero je glasbenike porinila pandemija.

Prav zato je rezultat dodelan končni izdelek, v katerem so namešane emocije še intenzivnejše kot sicer, saj se je v času zaprtja in vsesplošnega strahu začel marsikdo znova spopadati s poslabšanjem duševnega stanja in ponovnim zdrsom v odvisnost. V albumih, kot je Fyra, ki takih situacij ne senzacionalizirajo in olepšujejo, temveč dopustijo, da so izkušnje predane iz prve roke, lahko poslušalec najde uteho. To pa doživi zlasti zato, ker se je zasedba odločila v album zakopati tudi svetlo točko hrepenenja po boljšem.