SUGARSTICK & XEROX: SUGARSTICK & XEROX

SUGARSTICK & XEROX: SUGARSTICK & XEROX

Recenzija izdelka
23. 5. 2020 - 19.00

Opal Tapes, 2020

 

Ne zgodi se pogosto, da bi ime določene zasedbe tako do potankosti zadelo tudi njen zven oziroma glasbeni izraz. Običajno že obstaja kaka uveljavljena žanrska kategorizacija, ali pa projekt leta gradi na ustvarjanju lastnega sounda, ki ga nato odjemalci asociirajo specifično z njim. Tokratna Tolpa je v tem pogledu nekakšen unikum, posvečamo jo namreč novonastalemu triu, ki je s samonaslovljenim debitantskim ploščkom, ki je izšel pri RŠ-u dobro znani založbi Opal Tapes, zadel semantično žebljico kar neposredno na glavico. Njihova glasba deluje namreč točno tako, kot bi verjetno zvenelo prijateljevanje med sladkorno palčko in fotokopirnim strojem. Dezorientirajoče, hiperaktivno, organsko pomešano s sintetičnim v ne popolnoma inteligibilne zvočne blobe … 

In kako vse to uspe? Četudi ne gre za super grupo per se, Sugarstick & Xerox sestavljajo trije glasbeniki, pošteno uveljavljeni na področju proste improvizacije, sodobne klasične glasbe in abstraktne elektronike. Elektronsko lepilo z VERMONA sintetizatorjem prispeva Luke Calzonetti, pod aliasom Run Dust večletni rezident pariške založbe In Paradisum. Ritem nas vztrajno preganja naprej, dalje, naprej s prispevkom Brendana Doughertyja, ki sicer med drugim bobna tudi denimo v Transmit, projektu Tonyja Bucka iz The Necks. Za rezke šamarje pa skrbi klarinetist in saksofonist Tom Jackson, ki je v zvočne vrvi prepleten med drugim s tukajšnjim lokalcem Vidom Drašlerjem. Če vam je kaj od tega že znano, če si lahko predstavljate drašler-bobne v klarinetni različici, če se spomnite pulzirajočih necks-bobnov, če vam kaj pomeni alias Run Dust ali pa ste se vsaj že kdaj prekucnili v pariško glasbeno podtalje in če imate dovolj domišljije, si že lahko zamislite svež burito iz omenjenih sestavin. Tisti, ki se vam ne svita, o čem je govora, vseeno ostanite z nami, bo že … 

Že prvih deset sekund plošče Sugarstick & Xerox poslušalko naelektri, potegne vase in je tudi nadaljnjih dobrih trideset minut ne izpusti iz primeža. Če je uvodna The Human Personality na prvi posluh podivjana, pač predvsem v inštrumentalnih imitacijah, s katerimi se posamezniki v zasedbi ozirajo eden na drugega, potem gotovo še niste pripravljeni na modus gabberandi skladbe Paradoxical Solids. To nato preseka asketska Going Practical, katere preprosta melodija spomni na intervalno sosledje zdaj že več kot desetletje stare štikle If I Had a Heart Švedinje Fever Ray. Čeprav je ta kompozicija enostavna in skromna, pa v primerjavi Amateur Fantasies, ki sledi, deluje precej bolj mehko in zaokroženo. Amaterske fantazije nas namreč z akustičnim impro uvodom zapeljejo naravnost v eskapado jazz techna, kakor koli si že to razlagate.

Nekje na sredi albuma pa nato že lahko povzamemo glavna orodja, ki jih iz svojih kovčkov vlečejo Calzonetti, Dougherty in Jackson. Nezatežena zankana repeticija in imitacijski odmevi sošpilavcev. Takšen odmev, takšen eho se neposredno navezuje na še en recept, s katerim Sugarstick & Xerox prepričajo: s kamuflažo. V poplavah zvočnega pulziranja, jedkih spiral, agresivnih ostinatov in energične hipnoze namreč hitro izgubimo stik s tem, kdaj slišimo elektronike in kdaj klasičen inštrument. Kot pravi Dougherty, je to ritmična glasba, ki včasih zveni kot bend, včasih pa kot stroj. Dodajmo, da strojniška duša ostaja tudi v izraziteje bendovskih trenutkih, četudi tam nastopi v svoji gnetljivejši različici.

In tako nadaljujemo v drugo polovico ploščka, ki se z Zero Productive Thinking znajde nekje v možganih stroja, zazankanega v lastne algoritemske misli. Vanje nato na kratko zakoraka Herr Schoen of Deutsche Bank z nekoliko bolj čvrstim korakom. Millions of Laid Eggs je še ena izmed večine skladb s ploščka, ob katerih začnemo ritmično kimati in ki nas kljub monokromatski sliki celote uspešno vstavljajo v okolja kot iz risank. Za konec zasedba zven ublaži, čeprav pod megleno plastjo tolkal še kar rinejo naprej, dalje, naprej … 

Ni naključje, da je Sugarstick tudi eno od imen za rožnato policiklično rastlino Allotropa virgata, ki svojo barvo hrani s pomočjo glivičnega vmesnika. Ne povsem parazitske in tudi ne povsem prijateljske, gotovo pa v ponavljanju in poustvarjanju – takšne so relacije, takšen je so-odnos, ki se generira v zvenu trojca Sugarstick & Xerox.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ful dora muzika

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.