Svneatr: Chinook

Recenzija izdelka
19. 8. 2021 - 19.00

samozaložba, 2021

 

Veličastje sodobnega metala v ušesih neredko odmeva kot votlo opletanje s tradicijo in njenimi postzvarki. Naveličanost nad nenehnim ponavljajočim se črnim šumom poganja mnoge muzičarske raziskovalce čez rob, v iskanje osamele iskrice v hosti, ki bi lahko končno vzplamtela v vsej svoji nedavno videni uničevalski gloriji. Black metala, kot ga priznava velik del il conformistov, in njegovega surovega odmerka – ki med prepletenimi, osušenimi koreninami in grmiči ter visokimi, razvejanimi starostami peklensko otežuje najdbe svežega podrastja, kot je biserne glasbene najdbe lepo opisal kolega glasbeni entuziast – danes ne bomo poslušali. Ali pač.

Resda ne surov, temveč precej melodičen in progresiven black metal vancouvrskega kvarteta Svneatr, daljnega potomca tamkajšnje blackmetalske sekvoje Blasphemy, je na drugi studijski plošči zajel izjemno svež chinook, ki po sceni sicer vihari že leta. Ko vetrič po imenu chinook z vrhov prileti v zaledje doline, lahko ozračje v nekajurnem zamahu segreje za do in tudi čez štirideset stopinj Celzija, zato ga domorodci imenujejo tudi požiralec snega. Ni torej naključje, da se bend, ki je konec maja letos v samozaložbi izdal plato z naslovom Chinook, imenuje sun eater.

Kanadski četverec je po dveh studijskih izdelkih le odstrl pravšnjo zmes izvlečkov metalske tradicije in bogokletno dobrega skladanja pripovedi. Kar je manjkalo prejšnjima platama, EP-ju Serpents & Storms in prvencu The Howl, the Whisper, the Hunt, so glasbeniki našli v izrazito dovršenem, poslušljivem komponiranju, ki z nekaj kompromisi lahko osreči black, heavy, atmosferičnega in progresivnega metala željne poslušalce. Če se bend bojuje s predniki in sodobniki kanadske in ožje regije Britanske Kolumbije, to počne z ogledovanjem prostrane pokrajine severnoevropskega blackmetalskega gorovja, že ko se v uvodu prvega komada The Wind Stirs hommažno spari z uverturo v ploščo At War with Satan britanskih Venom.

Njihova aktualna glasba po relativno dolgočasnih in pozabljenih poskusih v sedemletnem obdobju delovanja sedaj učinkuje skoraj mladostno, predvsem skozi razvejano premlevanje zasedb Darkthrone in Enslaved. V svoji pripovedni progresiji z izstopajočimi bobni, odmerjeno agresijo in ravno pravšnjimi solažnimi momenti žmohtno preseže letošnji metež A Diabolic Thirst montrealskih kolegov Spectral Wound, vendarle pa s svojim kdaj tudi manj mračnim rifovjem, ki opleta denimo po plati Lullabies to Paralyze stonerjev Queens of the Stone Age, ne doseže tamkajšnjega resničnega požiralca sonca, zvoka torontskih Thantifaxath, ali surove tmine quebeških Csejthe.

Ekstra progresiven komad Lavender je tisti, ki bo najmočneje pritegnil ali pa odvrnil težkokategorno poslušalstvo. Ob prvem poslušanju zna vokal odnesti upanje tradicionalistom ali pa poslušalcem, ki jim kič v metalu ne odgovarja, bo pa po nekajkratnem poslušanju počasi zlezel pod kožo odprtim dušam, predvsem ker je uporabljen v zmernih količinah in ne preseže predolgega gladkega prepevanja, ki lahko upravičeno razžolči mnoge metalske glave. Kljub temu je v poplavi blackmetalskih plošč in metala nasploh album Chinook zasedbe Svneatr pravi posladek z gorečim potencialom, zroč v naravo kot navdih, ki vanj reflektirajoče zija kot obupna prošnja po kataklizmi, ki bo naše zajedalsko ljudstvo končno odpihnila z Zemlje. Česar niti chinook, ki včasih pustoši s hurikansko močjo, ne zmore, bo zmogel napredek tega benda, ki si z aktualno plato postavlja zahteven obet za prihodnost.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.