TARA CLERKIN TRIO: TARA CLERKIN TRIO

TARA CLERKIN TRIO: TARA CLERKIN TRIO

Recenzija izdelka
27. 2. 2020 - 19.00

Laura Lies In, 2019

 

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo prvencu mlade britanske zasedbe Tara Clerkin Trio, ki jo poleg vokalistke in multiinstrumentalistke Tare Clerkin sestavljata še Sunny-Joe Paradisos s tolkali ter Patrick Benjamin s sinti in klavirjem. Leta 2017 se je Clerkin podpisala pod studijski debi Hello, na katerem je postregla z dozo zanimive, a ne preveč izstopajoče lo-fi pop psihedelije. Sicer trojica v različnih postavah po Bristolu in okolici nastopa že skoraj desetletje. Njihov samonaslovljeni debi torej prihaja kot nekakšna slogovna sinteza njenih solističnih podvigov oziroma njenih bendovskih projektov zadnje dekade, ki je nedvomno močno zakoreninjena v zadimljenih zvokih bristolske trip hop dediščine.

Za razvejano dogajanje v bristolskem podzemlju je značilno spodbujanje improvizacije ter navzkrižno opraševanje klubskih oziroma bendovskih scen kot denimo v primerih kolektiva Young Echo ali benda Scalping. Samonaslovljeni debi Tara Clerkin Tria tako izžareva določen jammovski karakter; definira ga razrahljana, prosto lebdeča forma, ki v spomin prikliče tako kozmične zvočne odisejade Sun Raja kot tudi dubovske studijske tehnike; v primeru Tara Clerkin Tria so slednje zapakirane z inventivno rabo raznih efektov za raztegovanje, podvajanje in preslikovanje zvoka ter looperjem, tj. orodjem za zankanje zvočnih vzorcev. Je pa album dejansko amalgam karakteristik prenekatere aktualne glasbene scene; denimo novodobnega spiritualnega jazza, kot ga trenutno najdemo živega v glasbi odličnih Matane Roberts in Angel Bat Dawid, ki sta lani izdali vsaka svojo mojstrovino. Težnje po transcendenci odmevajo iz večplastne uverture What, v kateri se večbarvni odtenki gamelana in zven klarineta prepletajo z elektronskimi teksturami ter zazankanim in obdelanim glasom Clerkin. Naslov skladbe What ter tehniko obdelave njenega vokala gre morda razumeti kot nekakšen hommage istoimenski skladbi bristolskega someščana, producenta Brucea, ki je v svojem klubskem hitu na podoben način raztegoval ženski vokal ter tako ustvaril nekaj obenem domačnega in tujega. V podobno duhovno zamaknjenost nas zapelje tudi epilog There Will Be Time, v katerem Clerkin naslovno frazo uporabi kot nekakšno mantro, ki se prepleta z minimalističnimi zazankanimi gruvi klarineta ter na ta način ustvari pravo intimno himno za brodenje po težkih življenjskih preizkušnjah.

Debi Tara Clerkin Tria mestoma zaznamuje tudi manj sladkobna, izraziteje mistična, dionizično omamna atmosfera v maniri albumov Angels and Demons at Play ali Cosmic Tones for Mental Therapy že omenjenega Sun Raja, na kar morda aludira tudi sam naslov komada Hellenica. Slednji za tukajšnjega recenzenta nedvomno predstavlja albumski presežek v smislu inventivnega prepleta jazzovskih idiomov, sintovskih tekstur, elektronskih manipulacij zvočne slike ter milozvočnega, kot voda pretakajočega se ženskega vokala. Estetika debija Tara Clerkin Tria zaobjema tudi elemente zapohanega trip hopa, acid jazza in komornega popa 90. let. Tako v smislu razkošnosti zvočne slike kot tudi razgibanih aranžmajev, ki gravitirajo okoli nežnega vokala Clerkin in igrajo na karto psihedelične introspekcije, nam trio že z drugim komadom In the Room v spomin prikliče zvoke recenzentu morda najljubših avant-pop zasedb poznih devetdesetih in zgodnjih dvatisočih, zasedb Stereolab oziroma Broadcast. Morda se prav v njenem vokalu, ki ga z rabo efektov izrablja kot dodatno zvočilo, skriva najbolj pop(ulističen) element glasbe zasedbe, ki tudi po kakšni bolj ekstravagantni instrumentalni eskapadi poslušalca ponovno prizemlji v naročje blagozvočnega popa.  

Eno ključnih značilnosti Tara Clerkin Tria tako najdemo v zasedbini zmožnosti zlivanja in kovanja raznorodnih vplivov v estetsko zaokroženo celoto, ki temelji na risanju različnih razpoloženj med igrivim in zapeljivim, kot v primeru komadov I Know He Will ali Gold Bar, ter meditativnim in otožnim. Toda edini komad, ki se z bolj resnobnim tonom in melanholično liriko Clerkin resnično globlje dotakne bolj oddaljenih kotičkov naših globočin, je Any of These. V slednjem se trio skozi repetitivne zanke reverberiranih klavirskih motivov in downtempo gruvov v svoji molovski zasanjanosti morda še najbolj približa elektrificiranemu sodobnemu jazzu kolegov GoGo Penguin.  

Tara Clerkin Trio torej s svojim prvencem ponudi inventiven preplet starega in novega, tako v polju jazza in elektronike kot tudi znotraj sfere popa in trip hopa. V tem nedvomno spomni na še enega mojstra takšnih slogovnih sintez Jeffa Parkerja in nasploh na ustvarjalce, povezane s čikaško založbo International Anthem. Vendarle si drznemo trditi, da je samonaslovljeni prvenec predvsem vaja v slogu, zvočni dokument benda v nastajanju, s katerim je trojica šele odkrivala svoje potenciale in iskala svoj zven. Zato bo zanimivo opazovati, kam bo Tara Clerkin Trio zaneslo v prihodnjih letih.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.