Taraka: Welcome to Paradise Lost

Rage Peace, 2021

Ko se posamezniku porušijo načrti in konstrukti, ga to prisili, da na svoje življenje pogleda z nove perspektive. Vendar nikoli ne obstaja le ena, zato se lahko odziv na lastno situacijo manifestira kot depresija in nemoč ali pa kot razumsko učenje in svež zagon. Toda ker je človek kompleksna žival, se ob težavnih, tektonskih osebnih premikih večina ljudi znajde v nepredvidljivem vrtincu različnih stanj in občutkov, ki hkrati prinašajo tako osebnostno rast kot nazadovanje. V nocojšnjem recenzentskem terminu bo v središču pozornosti Welcome To Paradise Lost, debitantski album newyorške umetnice Tarake Larson, ki se ukvarja prav s tem prekarnim stanjem izgubljenosti v novi realnosti življenja ter odkrivanjem svežih pogledov na samega sebe.

Welcome To Paradise Lost je solo prvenec uveljavljene glasbenice, ki ima za seboj že obsežen repertoar iz svojih dni z indie-pop duetom Prince Rama, v katerem je Taraka ustvarjala s svojo sestro Nimai. Skupina je razpadla leta 2019, ko se je Nimai Larson odločila, da želi raziskovati življenje zunaj muzike, razpad pa je na Tarako tako globoko vplival, da si je prisegla, da ne bo več ustvarjala glasbe. Toda sedaj imamo pred sabo njen prvi solo album, nenaden izpust čustev in energije, katerega nastanek je kataliziralo neko spontano večerno preigravanje kitare. Povratek h glasbenemu ustvarjanju naznanja prvi komad, Once Again, ki dekonstruira umetničine stare ideje in strahove ter ustvari svežo podlago za pravi začetek plošče, ki pride z drugo pesmijo, Welcome to Paradise Lost. Prvi zvoki nove poti Tarake so začrtani z jasno namero. Po zasanjanem, skoraj otročjem začetku pesmi se ta razvije v energičen kolaž umazanih kitar in sintov. Glasbenica se ozre na svoj položaj, medtem ko jo zbor neznancev v refrenu brezosebno pozdravi in postavi v njeno novo situacijo: ideja o raju je izgubljena, kar ostane, pa je morje starih občutkov in prazna realnost – zastrašujoča, a hkrati osvobajajoča.

Zvočna kulisa albuma je v splošnem zasanjana in nezaskrbljena, a hkrati energična in neukročena. Veliko komadov zaznamujejo distorzirane kitare, pri čemer se Taraka bolj kot na vzorce akordov zanaša na preproste riffe, kar kljub umazanosti zvoka prinaša občutek igrivosti in lahkotnega nemira. Kombinacija lo-fi zvoka kitar z nevsakdanjimi sinti ter večplastnimi vokali daje albumu retro pridih new wave skupin; tako bi lahko bil denimo refren komada Psychocastle popolnoma doma v izvedbi skupine Blondie. V resnici pa nobena pesem ne zveni “normalno”, vsaka vsebuje neki izstopajoči, pogosto neglasbeni element ali zvok, vendar pa glasbenica ve, kje potegniti mejo: zmešani zvoki, ki barvajo surrealistične podtone, vedno služijo pesmi ter ne posegajo preveč v urejeni kaos, ki ga Taraka oblikuje. Pri nekaterih je tovrstnih okraskov ravno za opomin na to, kaj oziroma koga poslušamo, spet druge skladbe, kot na primer Practice Makes Perfect, pa se močneje opirajo na “šund” ter tako predstavljajo nekakšne intermezze med bolj klasično komponiranimi pesmimi. 

Glasbeničino mešanje garažnih kitarskih zvokov z new wave in psihedeličnimi zvoki gre z roko v roki z besedili. Ta so mestoma precej skrivnostna in nenavadna, tvorjena iz mnogih repeticij in preprostih vokalizacij, takšen pa je na primerkomad 0010110. Kljub radodarni meri nenavadnih ali rahlo čudaških glasbenih dogodkov pa je v večini skladb mogoče ujeti rdečo nit ter sporočilo, zakrito z mističnimi besedili. Plošča vsebujedovolj lucidnih trenutkov, da se dokaže kot delo z resnimi sporočili, čustva, ki jih avtorica želi razločneje predati poslušalcu, pa so zapakirana v precej bolj razumljive tekste, postavljene v melodično manj izstopajoče ali nepredvidljive skladbe albuma.

Album Welcome to Paradise Lost bi lahko poskusili žanrsko definirati kot newwavovski, psihedelični pop punk, a je izdelek kot celota v resnici precej izmuzljiv splošnim oznakam. Pesmi se prelivajo iz ene v drugo, zaradi česar je album kljub stilskim razlikam med komadi dinamično gledano zelo spretno sestavljen. Dobro pretehtano kombiniranje ter previdno doziranje čudaškosti ustvari dobro mešanico kvalitetnih komadov ter zanimivih zvočnih dimenzij, kar poslušalcu ne pusti zgolj slušnih vtisov, temveč mu hkrati naslika še pisane ambiente in groteskne podobe komadov. Idealizirana realnost, pa naj bo to neka splošna človeška želja ali Tarakino nekdanje ustvarjanje s skupino Prince Rama, je izgubljena, glasbenica pa na svoje občutke in stanja pogleda z novega, jasnejšega zornega kota. Nove pesmi, nove perspektive so po njenih besedah prišle iznenada, ko je nekega dne spontano pograbila kitaro, in album Welcome to Paradise Lost resnično tako tudi zveni: energična, nizkofidelična muzika, polna nuje in eksistencialnih negotovosti, a kljub temu nenavadno svobodna ter modra.