TEK.LUN: The Oppression Olympics

samozaložba, 2020

TEK.LUN je ameriški producent, ki sicer izvira iz Baltimora, že kmalu po letu 2011 in svojih prvih, na internetu izdanih bitih pa se je preselil v kalifornijsko prestolnico ter hitro postal del njene obetavne bitmejkerske scene, ki se je osredinila predvsem okoli KAYTRANADA, Kaelina Ellisa, Ta-kuja in drugih vidnih producentov, pobratenih pod okriljem založbe Huh What and Where. TEK.LUN gotovo ni neznano ime na bitovskem glasbenem obličju, njegov renome in produkcijsko znanje sta poleg slabega desetletja izkušenj opremljena z več albumi in bit tejpi, prav letos pa se je LUN podal v pravo ofenzivo - nocoj obravnavni album The Oppression Olympics je namreč ena izmed njegovih štirih letošnjih izdaj in eden od dveh letošnjih dolgometražcev.  

Metafora iger zatiranih ni uporabljena le v naslovu, vzporednice so jasne tudi v glasbi. Album denimo odpre med zloveščostjo in milino variirajoč olimpijski orkester, ki napove drugo skladbo, pravo mojstrovino s prikladnim naslovom NO PEACE!, v kateri se v treh temah loteva vratolomno tekmovalne, polarizirane družbe, pospremljene z nasiljem. Podoben tempo izjemnega pisanja različnih aranžmajskih sprememb TEK.LUN z določenimi, repetitivnejšimi izjemami nadaljuje in vzdržuje v preostanku plošče. Med zvokom in naslovi skladb riše vzporednice, z njimi pa slika vzdušja ter tako vzdržuje res impresivno raznolikost in aranžmajsko nepredvidljivost. Komadi se v 15 sekundah lahko iz popolnoma počasne, zasanjane bitovske melanholije prelevijo v skoraj punkovske bitovske pošasti, že v roku 16 barov pa se znajdemo v astralnem morju sintetizatorskega plavanja na povsem drugem koncu glasbenega vesolja. TEK.LUN s temami in zvočnimi vzdušji zares ne špara, brezsramno jih menjava in to počne presneto dobro.

Poleg izjemne zvočne slike in obratov znotraj skladb pa v zgodbo še naprej pretkano prepleta tematiko albuma. V ozadju slišimo mnoštvo glasov, policijskih siren in mislecev, tudi žanrsko ob klepanju večinsko hiphopovskih inštrumentalov TEK.LUN z mnogimi drugimi afro-diasporičnimi odvodi, ki si stojijo tesno eden ob drugem, namiguje na potrebo po prepoznavanju različnih struj v širnem morju zatiranih. Kreativnosti v sporočilnosti albumu The Oppression Olympics ne manjka, oglasi se tudi LUN-ov glasbeni alter ego, vokalist Varth Dader, zaplujemo denimo v IDM-ovske vode ritmičnih odklonov, vse skupaj pa izvira iz avtorjeve očitne in tudi v preteklosti dokazane glasbene razgledanosti, raznolikosti in vsestranskosti. Znova torej namig - zatirani v kulturno, morda predvsem glasbeno krajino ter tudi krajino tega albuma prispevajo ogromno in bodimo tokrat za spremembo konkretni: hip hop, blues, jazz, funk, dubovske odvode, trap, južnoameriške glasbe, plesno elektroniko in še in še … Vse to je iz skupnosti zatiranih in zatiranih skupnosti zase vzela in sprejela zahodna pop kultura ...

In danes, ko popkulturni lider zahodne (pop)kulture sprejema novo predsedniško nominacijo svoje stranke, ameriška javnost sprejema novih sedem policijskih strelov v neoboroženega človeka, sprejema nove policijske ure, nov vpoklic nacionalne garde in sprejema kruto in žalostno dejstvo, da so spremembe počasne, otežene in bodo težko izborjene. TEK.LUN mojstrsko ustvarja pluralnost glasbe zatiranih in nanjo primerno opozarja. Poleg omenjenih ovir opominja tudi na oviro neenotnosti znotraj mnogih, že tako heterogenih gibanj in iniciativ za pravice in rasno enakopravnost. Zato ne poglejte vstran niti za trenutek.