TERAKAFT: Alone

Recenzija izdelka
15. 7. 2015 - 19.00

Outhere, 2015

 

V nocojšnji Tolpi bumov nas na potep čez samotne pustinje Sahare vabijo spevi malijske skupine Terakaft. Dolga prehojena pot za njimi se vije od samih začetkov tiste vrste 'svetovne glasbe', ki je bila poslušalstvu po svetu postrežena pod oznako puščavski bluz. Začetkov, ko se je med mnogimi pripadniki nomadskih Tuaregov in Tamaškov, raztepenih po ozemljih njim tujih držav, razširilo navdušenje nad zvoki kitarskih strun. Redki spretni prsti, ki so jo ubirali čez vrat tega, njim do nedavnega še nepoznanega instrumenta, so svojemu ljudstvu ustvarili edinstven glasbeni izraz, močno podkrepljen z družbenokritičnim sporočilom. K delu kolektiva Tinariwen, ki je novonastalo zvrst prvi ponesel v svet, sta spadala tudi kitarista Kenou in Diara. Tok dogodkov pa jima v tem, zdaj že slavnem kolektivu, ni prihranil mesta. Kenou je tako kmalu po odhodu, ob pomoči Diarovega nečaka Senouja, zasnoval skupino Terakaft, od katere se je poslovil leta 2008. Danes je na njegovem mestu Diara in ob boku svojemu nečaku tvori jedro skupine. 

Album Alone je njihov že peti izdelek, tokrat izdan pri založbi Outhere Records. Še vedno je močno ukoreninjen v skupku severnoafriških glasbenih tradicij, ki so puščavskemu bluesu ukrojile edinstveno podobo. Posamično petje in skupinsko odgovarjanje nanj, počasi zibajoči se ritmi brez konca in začetka, ki jih sodelujoči podkrepijo s ploski, ustvarjajo skladbam formo, ki omogoča sodelovanje skupnosti pri ustvarjanju in igranju, kar glasbi daje pomembno, skorajda ritualno vlogo. K tej pa se je že v izhodišču ob vključitvi kitare v nomadsko kulturo primešal še vpliv zahodnjaških godb, saj so poleg instrumenta posegali tudi po ploščah tujih popularnih glasbenikov, katerih način igranja so posnemali. Skladbe so tako polne kitarskih melodičnih vložkov in solaž, vznikajočih iz pogosto enoakordne podlage ritem kitare. 

Nasproti kitarskim strunam stoji ritem sekcija, ki jo sestavljata bobnar Nicolas Grupp in basist Andrew Sudhibhasilp. Ne izhajata iz plemen saharskih nomadov, vendar se njuno igranje, kaljeno v jazzovskih krogih, kljub temu dobro sklaplja s kitarskim in poustvarja ritmične vzorce, značilne za puščavski blues. Skupina v preteklosti ni bila močno vezana na tolkala. Turneje so bodisi izvajali brez njih, ponekod pa celo s pravo bobnarsko baterijo. Slednje se sklada z nekoliko težjo zvočno podobo, ki so si jo ustvarili na tokratnem albumu. Že uvodna skladba preseneti z vztrajno in energično ritmično podlago, ki nas težko ohranja v mirovanju in ki jo ob prevladujočem odmaknjenem in melanholičnem vzdušju zvrsti le redko slišimo. V studiu naj bi bilo veliko pozornosti namenjene prav iskanju pravšnje ritmične podlage iz širšega nabora tradicionalnih in drugih tolkal, snemanih na moderno studijsko opremo. Temu se je posvetil navdušenec nad tovrstno afriško glasbo in producent, Justin Adams. Ta je dolgo deloval večinoma v sferi rock glasbe, kar je pustilo svoj pečat tudi na tokratnem albumu.

Glasba, ustvarjena ob tabornih ognjih vojaških, begunskih in delavskih taborov v mnogih državah, kamor je bila posejana tuareška mladina, je postala del njihove skupnosti. Mnoge skladbe so med njimi skorajda ponarodele; glasbeniki med svojimi ljudmi uživajo spoštovanje, pri sovražnikih prezir. Kitara je postala novo orožje za širjenje uporniške zavesti med pripadniki nomadskega ljudstva, ki razkosano z mejami sedmih držav pogosto ne uživa enakopravnosti. Glasbeniki, ki jim je uspelo prodreti na mednarodne odre, pa so privzeli vlogo ambasadorjev svojih ljudi. Obdobje, ko so pod širnim nebom kovali načrte za boljšo prihodnost, je minilo s prihodom militantnih islamistov in eskalacijo konflikta v severnem delu Malija v državni udar. Večanje razprtij med deli nomadske skupnosti in sebično koristoljubje je razblinilo mnoge upe ter ljudem vtisnilo občutek osamljenosti in zapuščenosti. Sporočilo iz albuma 'Alone' tako obsoja ravnanje ljudi in življenjske razmere, v katere so pahnjeni, vendar se ne pogrezne v pasivnost razočaranja, temveč kliče novemu grajenju enotnosti in nadaljevanju boja za enakopravnost.

Tovrstno glasbo venomer preveva občutek nekakšne radostne melanholije; mešanico veselja med preživetjem novega dneva in žalostjo nad minulim in prihajajočim trpljenjem, ki jo Tuaregi opisujejo s pojmom assouf. Terakaft na tokratnem albumu to vzdušje na počasnejših skladbah sicer ohranja, vendar drugod poslušalstvo z nalezljivimi in močnimi ritmi sili v gibanje ter jih z odločno odpetimi verzi nagovarja veliko bolj direktno. Lahno distorzirane kitare, uporaba wah efekta in zvok orglic njihovi glasbi dodaja rockovski podton, dinamika in večplastnost ritma pa jo ovija v plesno razpoloženje. Album se zaokroži s solo izvedbo prve skladbe, ki jo Diara odpoje uprt na daljne minule noči, ko je ob tabornem ognju med tovariši njihova glasba šele vznikala iz upov na boljšo prihodnost. Da bi njihova glasba segla k še širšemu krogu poslušalstva, je kot priloga albumu dodana še plesno preurejena verzija skladbe Tafouck Tele.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness